V petek, 6. maja 2016, se nas je enajst pohodnikov Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi za popoldne zbralo pred kulturnim domom. Naš vodnik Tone nam je tokrat pripravil pohod v neznano. Peljali smo se proti Kamniku, nadaljevali po ovinkasti cesti in malo pred prelazom Črnivec zavili levo proti Kranjskemu Raku ter za gostiščem spet levo po gozdni cesti do parkirišča na Marjaninih njivah. Po lepi gozdni poti, na kateri je bil še pred tednom dni sneg in drevje

še ni ozelenelo, smo se zlagoma povzpeli do Gojške planine. Ta nas je očarala s svojo spokojnostjo in lepoto pastirskih bajt, temno zelenih do tal segajočih smrek, spomladanskih rož in jasnega neba.
Pot smo nadaljevali proti Mali planini in mimo Domžalskega doma do

pastirskega naselja ter kapele Marije Snežne, ki so jo zgradili leta 1938 po skicah Jožeta Plečnika. Pozimi leta 1945 so jo Nemci požgali in tudi vse bajte na Veliki planini. Podoba Marije Snežne z Jezusom se je ohranila v današnji kapeli, ki so jo na pobudo pastirjev in arhitekta Vlasta Kopača znova postavili leta 1988. Maše potekajo vsako nedeljo v času pašne sezone, najbolj obiskane pa so na praznik Marije Snežne, veliki šmaren in za božično polnočnico.

Nasproti kapele Marije Snežne stoji edina ohranjena ovalna koča z odprtim ognjiščem v Sloveniji – Preskarjeva bajta. Do prve svetovne vojne so se gradile le ovalne bajte, pozneje pa tudi pravokotne. Med vojno požgano Preskarjevo bajto so takoj po njej obnovili in danes je tam pastirski muzej. Pastirske koče na Veliki planini

imajo svojstven tloris, ki ga ne najdemo nikjer drugje v Sloveniji, krite pa so s skodlami iz macesnovega ali smrekovega lesa. Na Veliki planini je približno 120 pastirskih bajt. Njihovi lastniki so kmetje, pašni upravičenci, ki v začetku junija na planino za približno tri mesece pripeljejo svojo živino. Ko ni pašne sezone, najamejo pastirske stanove najemniki bajtarji, ki veliko prispevajo k turističnemu dogajanju na planini.

Od kapele smo odšli po udobni poti proti zahodu, na koncu je bilo še malo strmine in že smo stali na Gradišču, imenovanem tudi Njivice, s 1666 metri najvišjem vrhu Velike planine. Tam so razgledna plošča, vpisna knjiga in žig. Od tu smo imeli čudovit razgled na zasnežene gore – od elegantne Ojstrice, mogočne Planjave, Brane,

Grintovca, Kočne in Kalškega grebena do Velike planine z okolico. Razvezali smo nahrbtnike in pomalicali, fotografirali ter občudovali okolico. Čez čas je zapihal mrzel veter in na vzhodu so se začeli zbirati temni oblaki, zato smo se odločili za vrnitev. Vračali smo se po poti nad pastirskim naseljem, mimo Domžalskega doma do Jarškega doma na Mali planini, ki stoji 1520 metrov nad morjem. Tukaj kuhajo odlično kavo in dobro hrano. Prijazen lastnik nas je še opozoril, da je v bližini doma spominsko obeležje članoma posadke zavezniškega bombnika (leteča trdnjava), ki je tu strmoglavil med drugo svetovno vojno.

Po prijetnem počitku in klepetu smo potrebovali še pol ure spusta do parkiranih avtomobilov. Med vožnjo proti Stahovici pa je tudi malo deževalo.
Velika planina je največja in najvišja slovenska visokogorska pašna planina z veliko kraških pojavov, bogato floro, edinstveno stavbno dediščino in čudovito naravo, poleg tega je lahko dostopna. Lepa je v vsakem letnem času, zato jo lahko večkrat obiščemo.

Besedilo: Danica Nežič
Fotografije: Avgust Nežič in Vida Curk