Letos je Cankarjevo leto. Sto let je minilo od njegove smrti. Skupina za književnost se vsako leto odpravi na končno ekskurzijo z vlakom. Če smo hoteli priti na Vrhniko, smo morali iz Ljubljane z avtobusom.
V torek, 12. junija 2018, se je zbralo na železniški postaji v Grosupljem 17 potnic in potnikov. Z vlakom smo se odpeljali do Ljubljane in takoj presedli na avtobus do Vrhnike. Z vodičko smo pričeli pot po Vrhniki pri spomeniku Ivanu Cankarju. Izvedeli smo, da si je Cankar sam zaželel, če mu bodo postavili spomenik na Vrhniki, da bi rad sedel. In tak spomenik je tudi dobil. Že tu v okolici hotela Mantova je kar nekaj hiš, povezanih s Cankarjevo mladostjo. Ko jim je pogorela hiša na Klancu in ko je gospodarska kriza uničila očetovo delavnico, so se pogosto selili po Vrhniki. Vsaka hiša, kjer so živeli, ima na steni zanimivo oblikovano znamenje, ki pove, kdaj so tu Cankarjevi živeli, dodan pa je tudi kakšen odlomek iz Cankarjevih del, povezan s tistim prostorom.
Premaknili smo se pod most, kjer je Cankar preživljal svojo enajsto šolo pod mostom. Prebrali smo odlomek iz Cankarjeve črtice z istim naslovom. Tu smo poslušali zgodbo še o Rimljanih in Navportu, kot se je Vrhnika tedaj imenovala, pa o Grkih, ki so z ladjo Argo pripluli po Ljubljanici. In prav ta konec tedna so na Vrhniki organizirali Argonavtske dneve.
Na Klancu smo si ogledali Cankarjevo hišo, ki je, seveda, obnovljena in jo je zadnja lastnica prodala Občini Vrhnika, da so uredili spominsko zbirko. Ob hiši stoji velika skodelica, na vogalu hiše pa je domiselno oblikovano znamenje, ki prikazuje na eni strani Cankarja, na drugi pa skodelico kave. Franci Zorko je poiskal nekaj manj znanih Cankarjevih pesmi in nam jih je v hiši prebral.
Povzpeli smo se k cerkvi sv. Trojice, si jo ogledali in spet poslušali Francijevo recitacijo. Po ozki stezici smo se spustili v stari del mesta in se po nekoč glavni cesti odpravili proti Močilniku. Vmes nam je vodička kazala hiše, povezane s Cankarjevo družino in njenimi selitvami. Videli smo tudi tisto hišo, kjer se je zgodil dogodek s kavo. Menda je bilo tedaj pravo kavo res težko dobiti, prodajali so jo v lekarnah. Zato je bilo mamino iskanje kave toliko večji podvig.
Sonce je že kar močno pripekalo, v zraku je bilo veliko vlage in zato soparno, ko smo se ustavili v Močilniku. Videli smo Mali in Veliki Močilnik, Vida Curk, ki je živela na Vrhniki, nam je povedala še legendo o Jazonovi pesti. Ko so argonavti pripluli do Močilnika, so videli, da naprej ne morejo po reki. Bližala se je nevihta. Da ne bi vihar ladje poškodoval, je Jazon s pestjo udaril v skalo in obdržal ladjo. Še danes se v skali pozna njegova pest.
V stavbi nekdanje Industrije usnja Vrhnika so postavili zanimiv interaktivni muzej reke sedmih imen – Ljubljanice. Ob maketi smo se sprehodili od Prezida na Hrvaškem, kjer izvira Trbuhovica, po Loškem polju teče Obrh, na Cerkniškem polju Stržen, v Rakovem Škocjanu Rak, v Pivški kotlini in skozi Planinsko jamo se imenuje Pivka, po Planinskem polju Unica, v Močilniku pa pride na dan in po Ljubljanskem barju teče kot Ljubljanica ter se izlije v Savo. Prijetna vodička nas je popeljala skozi vso zgodovino Vrhnike do današnjih dni.
Zanimiv je bil tudi ogled Knjižnice Ivana Cankarja, ki domuje v isti stavbi. Sprejela nas je dr. Nataša Oblak Japelj, univ. dipl. inž. arh., bibliotekarka na domoznanskem oddelku. Povedala in pokazala nam je, kako so ostalino IUV vkomponirali v prostor knjižnice. Za police so uporabili cevi iz tovarne, ohranili so tudi del tekočega traku; krojne mize, oblečene v usnje, so porabili za delovne mize in pulte; napise, katero gradivo se nahaja na kakšni polici, so napisali na narisane krojne pole; vozičke za prevažanje kož so postavili za oglasne panoje. Zelo lepo in domiselno.
Ura je bila že več kot dve, ko smo zaključili s kar napornimi ogledi. Le malo časa nam je ostalo za hitro malico, pa smo že hiteli na avtobus, ujeli vlak za Grosuplje in se utrujeni vrnili domov po zanimivosti polnem dnevu.
Zapisala Marija Samec ; fotografiral Franci Zorko
Oznake: Cankar, muzej Ljubljanice, Vrhnika