Petek, 5. junij 2009

Univerza za tretje življenjsko obdobje se je odločila, da vsako leto obišče del slovenskega etničnega ozemlja, ki je ostal zunaj meja Slovenije. Lani smo doživeli srečanje s Tersko dolino in njihovimi prebivalci, letos pa smo odšli na Madžarsko, v Porabje.

Slovensko Porabje leži ob reki Rabi pri Monoštru (Sentgotthárd), v Železni županiji, stisnjeno med avstrijsko in slovensko mejo. Geografsko, jezikovno, kulturno in narodnostno je del Prekmurja, s katerim je bilo tesno povezano vse do leta 1919, ko je bilo Prekmurje priključeno k Jugoslaviji, Porabje pa je ostalo v okviru madžarske države. S tem je bila enotnost Slovenske krajine razbita in se je začela ločena zgodovina slovenskega Porabja.

Na območju – meri 94 km² – se nahaja sedem vasi s slovenskim prebivalstvom (Gornji Senik/Felsőszölnök, Dolnji Senik/Alsószölnök, Sakalovci/Szakonyfalu, Slovenska ves/Rábatótfalu, Števanovci/Apátistvánfalva, Verica-Ritkarovci/Kétvölgy, Andovci/Orfalu). Monošter (Szentgotthárd) je gospodarsko in kulturno središče Porabja. Poimenovanje “porabski Slovenci” izvira iz slovenskega tiska po prvi svetovni vojni, ki je Slovence v okolici Monoštra imenoval “rabske” Slovence, po drugi svetovni vojni pa kot “porabske” Slovence. Področje, kjer živijo, pa je dobilo ime ”Porabje, Slovensko Porabje”, v madžarščini pa Szlovén-vidék, Rába-vidék. Izven Porabja živijo Slovenci v Sombotelu (Szombathely) in v drugih krajih Železne županije, po raznih ocenah živi na Madžarskem okrog 4000-5000 Slovencev. Ta del ozemlja, poseljen s Slovenci, je bil večini neznan, zato ni nič čudnega, da je bil avtobus poln.

Ob šestih zjutraj smo odpeljali z železniške postaje v Grosupljem. Po uvodnih pozdravnih besedah predsednice tretje univerze gospe Andreje Smolič je mikrofon prevzel profesor Jaka Müller. Skupaj z ženo dr. Jožico Narat, ki še vzdržuje stike s svojimi študijskimi kolegi v vzhodnem koncu Slovenije in Porabju, sta organizirala ta naš obisk. Osebni stiki se človeka najbolj dotaknejo.

Najprej smo se ustavili v Gorenjih Petrovcih, kjer smo se v evangeličanski cerkvi srečali z duhovnico, fararko Jano Kerčmar, po rodu Slovakinjo. Mož je evangeličanski duhovnik v Hodošu. Predstavila nam je evangeličanstvo, svoje delo in težave, ki so podobne kot povsod drugod. Kar verjeti nismo mogli, da je minila že debela ura, tako vneto smo jo poslušali. Pot nas je klicala naprej.

Prečkali smo mejo z Madžarsko. Včasih je bila to zelo zastražena meja. V karavli – muzeju smo kasneje videli preorana polja, žične ograje in stražarske stolpe, ki so predstavljali neprehodno oviro. Ta mejni prehod je bil nekoč le za ljudi s posebnimi maloobmejnimi prepustnicami, če je kdo iz Slovenije hotel v Porabje, je moral do Hodoša.

V Gornjem Seniku nas je pričakala gospa Marijana Sukič, animatorka in urednica časopisa Porabje. Najprej smo obiskali dvojezično šolo in vrtec. Delo v taki ustanovi sta nam predstavila ravnatelj Tomaž Časar in njegova pomočnica Ildika Dončec Treiber. Ker so dvojezična šola in vrtec, imajo lahko manj učencev v razredu, pet ur na teden je slovenskih. V nižjih razredih so to le vzgojni predmeti in spoznavanje okolja, v višjih razredih pa tudi strokovne predmete poučujejo v slovenščini, ki jo imenujejo jezik staršev in starih staršev, ne materni jezik. Učitelji morajo obvladati oba jezika in kdor hoče obdržati službo na tej šoli, dela izpite iz slovenskega jezika. Zdaj, ko jih tudi matična domovina podpira, je pa učencev je vse manj, mlade družine odhajajo v mesta in podeželje se prazni, domačije kupujejo tujci. Dve starejši ženski sta pokazali, kako se dela cekarje iz koruznega ličkanja in prodali bi še več ličnih izdelkov, če bi jih imeli s seboj. Profesor Jakob Müller in dr. Jožica Narat sta pri založbi SAZU dobila slovarje in druge zanje zanimive knjige, univerza pa je dokupila še nekaj igral za otroke. Sprehodili smo se do cerkve, v kateri smo si ogledali fresko bitke proti Turkom pri Mohaču in se zapeljali proti Monoštru, ki je središče slovenskega Porabja. Ogledali smo si cerkev in slovenski muzej v ‘štajerski hiši’, ki so jo zgradili Avstrijci, ko so tu postavili tovarno kos, ki danes ne deluje več. Za kosilo so nam v slovenskem hotelu Lipa pripravili značilne jedi tega področja: cigansko pečenko, bele žličnike dödöle in gibanico. Ogledali smo si še etnološki film in se napotili proti Števanovcem, kjer smo si na pokopališču ob cerkvi ogledali stare nagrobnike s slovenskimi napisi. Zanimivi so bili tisti spomeniki, ki imajo napise na zadnji strani. Etnologinja dr. Marija Makarovič je rekla, da je to zato, da napisi gledajo proti cerkvi. Ustavili smo se še v muzeju, ki so ga v spomin in opomin na železno zaveso uredili v nekdanji obmejni karavli. V Andovcih smo si ogledali ‘Mali Triglav’. Predsednik turističnega društva je prišel na idejo, da bi kos Triglava pripeljal v Andovce, ker vsi Porabci pač ne morejo na Triglav. Dovolili so jim odpeljati kar precejšen kamen iz Triglavskega narodnega parka, v podstavek pa so iz vsake porabske vasi vgradili kamen in tak ‘spomenik’ stoji ob stari hiši, ki so jo odkupili in jo urejajo v društvene prostore. Tu smo si vzeli čas in zapeli Triglavu in Porabju v čast. V vasi imajo tudi ‘spomenik živim’, ki so ga postavili leta dva tisoč in nanj napisali imena vseh, ki so tedaj živeli v vasi. Odtlej je nekaj domačinov manj, nekaj novih pa se je priselilo v vas.

Čez mejni prehod Čepinci smo se odpravili nazaj v Slovenijo, bogatejši za vedenje o Slovencih, ki so preživeli marsikaj hudega, vendar so ostali Slovenci. Slišali smo porabsko govorico, se pogovarjali z domačini in uživali v odličnem vodenju profesorja Müllerja, ki je vso pot govoril na pamet, brez ‘spominskih’ pripomočkov. V okviru izletov Univerze za tretje življenjsko obdobje smo se odločili, da bomo v naslednjih letih nadaljevali z obiski slovenskega zamejstva.

Marija Samec