17. junij 2023
Akademsko leto 2022/2023 na naši Univerzi se je končalo in pohodniška skupina se je podala na zaključni izlet. Povzpeli smo se na 1012 m visok hrib na Konjiški gori. Z avtom smo se zapeljali z Grosupljega mimo Slovenskih Konjic, skozi vas Stranice in Bukovje do Čretveža.
Od tu naprej pa smo zakorakali v strm breg in v uri in 25 minut dosegli vrh. Pot nas je vodila deloma po kolovozu deloma po stezi. To je pot z 451 m višinske razlike, imenovana pa po XIV. diviziji. Markacije pohodnike spremljajo vso pot skozi gozd in na razpotjih.
Krajši fotografski postanek smo imeli tudi pri lovski koči Štepih. Koča je last Lovske družine Slovenske Konjice.
Ob prihodu na vrh smo pomalicali in se odžejali, nato pa osvojili še razgledno ploščad na vrhu stolpa. S stolpom upravlja Planinsko društvo Konjice, ki ga je tudi postavilo. Razgledni stolp je visok 25 metrov, prehoditi je potrebno 140 stopnic. S stolpa je lep razgled na Pohorje, Paški Kozjak in Boč, vse do Triglava.
Nazaj smo se vrnili po isti poti. Med spustom smo prečkali gozdno cesto in v mislih, da bo bolj primerna za hojo navzdol, smo nadaljevali pot po njej. Po kilometru hoje in pogledu na zemljevid, smo ugotovili, da cesta vodi v vas Bukovje. Do avtomobila bi si za 4 x podaljšali pot. Odločili smo se, da se vrnemo nazaj na razpotje in pot nadaljujemo po stezi XIV divizije.
Časa smo imeli še več kot dovolj, zato je vodnik Tone predlagal, da obiščemo še Stari grad na Konjiški gori. To je srednjeveški grad, ki stoji na visokem kopastem hribu nad Slovenskimi Konjicami, Gradili so ga v 12., 13. in 15. stoletju. Je eden izmed največjih in najstarejših gradov pri nas.
Njegove ruševine burijo duhove in obiskovalcem nudijo veličasten razgled. Med njegovimi ruševinami namesto šuma gozdov slišimo Konjiške gospode, prve lastnike gradu, in zloglasnega Ivana Erazma Tattenbacha, katerega rodbina je v njem vladala 100 let.
Imeli smo še dovolj moči in volje, da smo se zapeljali še do Centra vesoljskih tehnologij v Vitanju. V srcu zelene občine Vitanje se nahaja fascinantna stavba, edinstvena ne samo v slovenskem, temveč celo v svetovnem prostoru. Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, krajše Center Noordung, je arhitekturna futuristična umetnina, ki je že sama po sebi vredna ogleda. Notranjost ponuja bogato in zanimivo vsebino iz prostranega sveta vesolja.
Premalo časa smo imeli, da bi si ogledali vse, kar ponuja notranjost te zgradbe. V zgradbi so številne razstave, v katerih se v njihovi inovativni postavitvi prepletajo umetnost, sporočilnost in interaktivnost.
Že pri vhodu te sprejme humanoidna robotka Vita, ki je ustvarjena po podobi človeka. Je zelo gostoljubna in prijazna in se z njo lahko pogovarjaš le v angleščini. Posluša te in se pogovarja, pa tudi zapleše, če jo obiskovalec zaprosi za ples.
V posebni interaktivni sobi je možno po skrbno zasnovanem konceptu doživljati multimedijske vsebine, razkrivati vesolje v virtualni resničnosti, brez uporabe posebnih očal.
Electra VR simulira letenje letala in ponazarja edinstveno znanstvenofantastično vesoljsko plovilo, s katerim doživiš pristno izkušnjo letenja v tridimenzionalni resničnosti. Zemljo opazuješ z višine 80 km in se za trenutek počutiš kot pravi pilot oziroma astronavt.
Z VR Noordung od blizu spoznaš Noordungovo vesoljsko postajo na geostacionarni orbiti, ki potuje med planeti našega osončja.
Toliko zanimivosti je v Centru vesoljskih tehnologij, da bo potrebno izlet v Vitanje še ponoviti. Morda celo v družbi vnukov, saj so programi primerni tako za nas, malo starejše, kot za učence.
Po pivu in popoldanski kavici smo se zadovoljni zapeljali proti domu. V jeseni pa na svidenje!
Zapisala sva Ivo in Vera Puhar
Fotografirali smo Anton Rajh, Danica Nežič in Ivo Puhar