Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 6. februarja 2018

Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, praznujemo osmega februarja. Na ta dan je leta 1849 umrl naš največji pesnik France Prešeren. Marsikdo si postavlja vprašanje, zakaj praznujemo smrt nekoga in ne rojstva. Ena izmed teorij pravi, da ob rojstvu še nismo prepoznavni, saj nismo še nič ustvarili. Skozi življenje nekateri posamezniki ustvarijo pomembne dosežke, zato postanejo prepoznavni. France Prešeren je umrl kot velik pesnik svetovnega formata, zato kulturni praznik praznujemo na dan njegove smrti.

Za praznični nagovor o Francetu Prešernu obstaja veliko tem, kar nekaj namigov je na stenah  dvorane Mestne knjižnice Grosuplje, kjer si lahko ogledamo fotografije Prešernovih življenjskih postaj, tudi krajev in različnih šol, ki jih je obiskoval. Zato mi dovolite nekaj misli o Prešernovem šolanju in izobrazbi.

Ustvarjalci nemške, francoske, italijanske, poljske, češke, ruske romantike so bili plemiškega ali vsaj visokega meščanskega rodu in zato so bili že od otroštva deležni temeljite in permanentne vzgoje in izobrazbe. Prešeren pa je bil sin trdnih gorenjskih kmetov. Strici po očetovi in materini srani so bili duhovniki in priznani kulturni delavci. Mati je bila pismena, znala je celo nemško, oče pa je bil dober in skrben človek, zdrave kmečke pameti, a pisati in brati ni znal. Prešernov vstop v svet izobrazbe in umetnosti je torej bil že od samega začetka drugačen, neobremenjen. Kot popotnico v življenje in v svet umetnosti je ponesel domačo kleno govorico, ki se je ni učil v šoli, ampak se je oblikovala skozi stoletja in se je govorila v domači Vrbi, samozavestna in jedrnata, svetla, polna neposrednosti. Slišal jo je ob petju in pripovedovanju ljudskih pesmi in pripovedi, poslušal je očake, ki so hodili pod lipo posedat na pradavne kamne in razpravljat na srenjskih zborih.

Malega Franceta so poslali k staremu stricu Jožefu na Kopanj, da bi ga naučil bolje brati in pisati in mu tako omogočil lažji vstop v šole. Kaj neki se je motalo po glavi osemletnemu fantiču, ki so ga poslali tako daleč od doma? Kako se je poslovil od matere, kako od venca visokih gora nad rodno dolino? Vzgoja otrok je bila tedaj res dosti bolj stroga, dosti manj so se starši zaščitniško obnašali do svojih otrok, kot to počnemo danes. Gotovo pa slovo od doma ni bilo brez bolečine, sicer ne bi v enem svojih sonetov zavzdihnil: O, Vrba, srečna draga vas domača.

Na Kopanju je spoznaval nov svet. Opisovalci Prešernovega življenja pravijo, da mu je moral stric župnijsko knjižnico zaklepati, da se je fant posvečal paši in ne le branju. S Kopanja je mladenič imel na izbiro tri bližnje šole trivialke: Višnjo Goro, Šmarje in Ribnico. Stric je presodil, da bo Ribnica za malega Franceta najprimernejša. In že tu je mladi Prešeren pokazal zavzetost za učenje in vsestransko nadarjenost.

V srednji šoli, ki jo je obiskoval v Ljubljani, je takratni učni program vključeval znanje latinščine in tudi grščine. Iz učne snovi in ob branju šolskih tekstov v latinščini in grščini je spoznaval poleg ostalega tudi bogato grško in rimsko mitologijo. Ob študiju prava je vsrkaval literarne novosti, ki mu jih je posredoval prijatelj Matija Čop. Tako je plemenitil in nadgrajeval slovenski jezik in ga s svojo poezijo postavil ob bok jezikom velikih narodov.

Praznični nagovor je napisala in prebrala Marija Samec

Fotografirala sta Brene Petrovič in Vera Puhar

Oznake: kulturni dan, Prešeren, šolanje