Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, torek, 23. september 2014, ob 19. uri

Izjemna glasbenika, violinistka Mojca Menoni Sikur in violončelist Martin Sikur, sta za prvi večer v novi sezoni predlagala glasbo panonskega prostora. Skladatelj Dušan Bavdek je zanju priredil prekmursko narodno Staro leto je minoulo, ki sta jo glasbenika prvič izvedla, zaigrala pa sta tudi Duo za violino in violončelo op. 7 madžarskega skladatelja Zoltána Kodályja.
Recitatorji Univerze za tretje življenjsko obdobje pa so izbrali odlomke iz Lainščkovega romana Namesto koga roža cveti in izbor njegovih pesmi, saj je bil gost tega večera.
Zaploskali smo Feriju Lainščku, ki je prebral svojo pesem v prekmurščini, v melodičnem jeziku, ki ga nismo čisto razumeli, ustvaril pa je posebno vzdušje. Prva skladba, priredba prekmurske narodne, nas je postavila v pravi prostor in čas. Skladatelj Dušan Bavdek, ki je prisostvoval krstni izvedbi svoje skladbe, je navdušen čestital glasbenikoma. Slišali smo prekmursko melodijo, ki se je oddaljevala in spet približevala tisti, ki jo zaznavamo, čutimo kot prekmursko. Skladatelj nam je naslikal občutek brezkončnosti, ki ga prevzame ob pogledu na prekmursko pokrajino. Recitatorji so k vzdušju večera prispevali s postavljenim ciganskim taborom. Na odru je stal improviziran šotor, okoli pa so sedele »lepe ciganke« (Cvetka, Kristina, Rozi) v pisanih oblačilih in »korajžna cigana« (Ivo in Martin) z zavihanimi rokavi na srajcah in s klobuki na glavah.
Kadályjeva glasba se je prelivala od liričnih in tragičnih tonov do mogočnega finala. Glasbenika sta vanjo vložila vso energijo in čustva, kar so poslušalci z navdušenjem nagradili. Odlomki iz Lainščkovega romana, ki ga bolj poznamo kot film Halgato, so se lepo skladali s stavki Kodályjeve glasbe, v kateri je slišati madžarsko ljudsko glasbo, ki jo je skladatelj vse življenje preučeval in poustvarjal. Ivo je celo ob branju odlomka o črni violini, ki čez noč postane bela, zaigral na violino nekaj tonov. Pred pogovorom s pisateljem so prebrali še izbor pesmi iz njegovih zbirk.
Pogovor s Ferijem Lainščkom je bil živahen in zanimiv. Večji del večera smo poslušali glasbo, zato smo ga vprašali, kakšno glasbo rad posluša. Vse vrste glasbe, je odgovoril, zadnje čase pa predvsem metalično glasbo, ker njegov sin igra bobne v eni takih skupin. Razkril nam je mnoge podrobnosti iz svojega življenja in ustvarjanja. Do narečja goji prav nostalgičen odnos. Opisal nam je, kako čustveno je doživel prvi obisk pri sorodnikih v Porabju na Madžarskem, ki ga je vrnil za 30 let nazaj v otroštvo, ko je poslušal narečno govorico in opazoval življenje, ki se za železno zaveso ni nič spremenilo. V svoje literarne junake se zaljubi. Tako je ves čas ustvarjanja romana Muriša navijal za glavno junakinjo, da ne bi umrla. Pa vendarle se prav to zgodi in on je kar nekaj časa žaloval za njo. Ko je za roman dobil nagrado kresnik, je z olajšanjem ugotovil, da ženska ni umrla zaman. Nekdo jo je opazil. Glede novih oblik knjig na sodobnih medijih je menil, da niso konkurenca knjigi na papirju. Ta bo še vedno ostala, vsaj za romantike. Pomembno je, da se zgodbe širijo, da potujejo, ne glede na medij.
Vsi obiskovalci so se polni vtisov še nekaj časa zadržali v pogovoru z gosti. Glasba in beseda sta družno zapolnili čudovit večer in že smo sredi načrtov za naslednje Barve glasbe in besede v novembru, ki bodo posvečene Shakespearu in Beethovnovi scenski glasbi za Macbetha.
Prispevek pripravila: Marija Samec
Fotografije: Vera Puhar 

Oznake: barve glasbe in besede