Rakov Škocjan, sobota, 22. 10. 2016

Na spletni strani UTŽO sem prebrala obvestilo, da pohodniška skupina 22.10.2016 organizira pohod v Rakov Škocjan. Kratek, zanimiv opis poti z nekaj slikami me je prestavil tja in zamikalo me je, da se prvič pridružim skupini.

»Misliš, da bom zmogla? «  sem vprašala prijateljico Veroniko, fotografinjo in navdušeno članico skupine. Kot iz topa je izstrelila EPP blok, učinkovitejši, kot ga ima na TV najboljši sosed.

»Z lahkoto. To je tako nekaj enkratnega, veš kakšni super ljudje se zberemo, vse je organizirano, sploh ne veš kdaj si prehodil pot. Jutri zjutraj ob 6.45 počakaj na avtobusni postaji na Cikavi, jaz bom vse uredila za prevoz do Grosupljega. Če te ne bo, bom pa jezna nate, da veš!«

Jezna bo. Kako to zveni nekam mladostno. Tako smo si rekle deklice v osnovni šoli, če smo hotele kaj za vsako ceno doseči med seboj.

V soboto ob 7.00 smo se že zbirali pri Kulturnem domu v Grosupljem. Obrazi so mi bili znani, le nekaj je bilo novih.

»Dvaindvajset  nas je. S petimi avtomobili bo treba. Peljem jaz, Vida, Marjan, Drago, Tomaž« Vse dogovorjeno v nekaj minutah. Takoj sem ugotovila, da je vodja skupine odločen moški in njegova pomočnica sposobna ženska.

Predno odpeljemo, nas iz okna  spalnice ogovori Biserka: »Kam pa greste? Nisem vedela, da se gre danes.« Ja, ni obiskala računalnika in spletne strani UTŽO.

Ob 7.10 se že peljemo proti Primorski, po avtocesti do Unca in naprej do  Hotela Rakov Škocjan, izhodišča naše poti. Tam se nam je pridružila tudi domačinka in poznovalka Rakovega Škocjana Magdalena Paternost.

Iz prijetno ogrevanih avtomobilov stopimo v mrzlo in megleno jutro.

Od tega trenutka dalje pa  je  vse dokumentirano, kajti v tej skupini je  toliko fotografov, kot na podelitvi Oskarjev.

Pa vseeno najprej ponovimo nekaj splošnih podatkov .
Reka Rak priteče na dan na vzhodnem robu doline iz Zelških jam in prinaša vodo iz Cerkniškega jezera. Ob njenem “izviru” se dvigajo visoke stene nekdanje jame, katere  strop se je udrl, ostal pa je impresiven Mali naravni most. Učna pot, označena z modro-rdečimi markacijami, nas pripelje na vrh mostu in če nam nivo vode dopušča, se lahko spustimo povsem do vode oz. do vhoda v Zelške jame. Rak takoj spet ponikne ter nekaj sto metrov nižje zopet priteče na plan. Med Malim naravnim mostom in hotelom poteka učna peš pot po desni strani doline, gledano v smeri toka reke, v bližini hotela pa prečkamo lesen mostiček in nadaljujemo po levem bregu.
V tem delu se dolina razširi in Rak mirno teče ob močvirnatih travnikih. Vseskozi se vanj stekajo številni kraški potoki, katerih izvire si lahko ogledamo. Na zahodnem koncu Rakovega Škocjana narava spet postane bolj divja: skalnata gmota Velikega naravnega mostu, visoke stene in temačna Tkalca jama, v katero se lahko spustimo ob jeklenici in opazujemo, kako Rak odbuči v podzemlje in nadaljuje svojo pot proti Planinskem polju.

 

Kaj neki je vodička  že takoj na začetku poti zapovedovala, da sta Tone in Angelca  sklenila roke. Rozi še kar ne.

 

 

 

 

 

»Sedem križev in težav«, je djal Tone in kljub spolzkosti debla splezal na 400 letnega orjaka.  Bravo, še so moči, v obeh. Poglejta se in vajine nasmejane podpornike.

 

 

 

 

Tu piše, da je res v letih in  mu že grozi rop požrešne trohljivosti.

 

 

 

 

 

Tone, je ta veliki naravni most trden kot skala, kost?
Je.
Gre lahko naša vojska skoz?
Lahko Vida, če zadnjega pustite.
Tone, če ga le ulovite.
Vas to na kaj spominja? Seveda, na igro iz naše mladosti. Se še spomnite, kako gre?

»Povej razvalina, v soncu zatemnjena, kaj je moč človeška, kaj so njena dela!« pravi Simon Jenko v svoji pesmi.

Kaj bi povedale razvaline cerkvice Sv. Kancijana,  omenjene že leta 1689 v Valvazorjevi Slavi vojvodine Kranjske?
Arheološke najdbe namreč pričajo, da se je človek v teh krajih naseljeval že v pradavnini.

 

»Posvečuj zapovedane praznike!« se glasi zapoved. Tkalec, ki se je skril v to jamo in delal tudi za praznike, je bil za kazen spremenjen v kamen. Predstavljala  naj bi ga kapniška tvorba  po kateri je jama dobila ime.

Sicer pa je to vodna jama, v katero ponikne reka Rak.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Iz barvitega jesenskega listja zna Pavla izdelovati prelepe, unikatne vrtnice. Seveda so bile tu takoj prošnje za učenje in že je sledila kratka učna delavnica.

Poglejte fantje, koliko sreče vzbudijo  drobni cvetovi  v ženskih srcih. Zapišejo se  globoko kot nepozaben in lep  spomin.

 

 

 

 

 

 

 

 

V 4 urah smo prehodili  8 km dolgo učno pešpot, seveda z mnogimi vmesnimi postanki za oglede slik v najlepši galeriji, ki nam jih je na vsakem koraku ponujala narava.

Za konec pa smo se odpeljali še v Cerknico in do Cerkniškega jezera, ki v svojih vodah zrcali razkošno jesen.

 

 

 

Pogled na Cerkniško jezero skozi zaveso valujoče pajčevine v vetru. Bodite pozorni na diskretno rumeno dekoracijo. Dior, Armani ???

Besedilo je napisala Rozi Fortuna
Fotografije sta posneli Veronika Špacapan in Vida Curk