Rudi Podržaj: BELA VRANA

Bela vrana ni enaka črni,
črnih vran je jata nepreštevna,
bela pa je vedno ena sama,
ena sama in posebna dama.

Črne vrane so si vse enake;
ena drugi gledajo pod kljune,
da ne bi napravile napake.
Da ne bi napravile napake,
črna črni v obraz ne pljune,
iste misli jim vrve po glavi,
kot jim črnovranji zakon pravi.
————————————————

Ko vrane črne so zaspane,
je bela kakor sokol budna.
Ko črne vrane so spočite,
je bela klavrna in trudna.
In če so črne jeznorite,
sveta okoli sebe site,
bo bela nežno uvidevna,
kot bela ovčka bo pohlevna.
A ko so črne ljubeznive,
usmiljene, prizanesljive,
bo bela znova vsa drugačna,
hudobna in neskončno kruta,
kot črna ovca bo naduta.

————————————————-
…
Tistega dne je bela vrana
na cesti zrna popra našla.
Takoj od čudne nuje gnana,
in ena dve in tri in štiri,
jih štirikrat je vse preštela
pa še ta petič jih začela.

»Kako nadvse sem genialna,«
zakrakala je sama sebi,
»do štiri zrna znam prešteti,
nadmatematično sposobna
in črnim vranam nič podobna!
Na mojem mestu, črne vrane,
takoj bi scela jih požrle,
prav nič se vase ne zazrle,
si filozofski jaz odprle,
kakor počnem prav zdajle jaz,
ko štejem zrna si naglas!«
———————————————-

In ena dve in tri in štiri,
jih v šesto šteti že začenja,
na cesti belo se šopiri,
ji štelska vnema ne pojenja.

Tedaj pa tam, izza ovinka…
»Joj!« javkne ona, »Kamion!
Pa hiter bolj kot avion!«
V trenutku vsa inteligenca,
ulomki, štetje in potenca,
spuhti iz vranjebele glave,
in hitro kljune tam po zrnih,
kot v genih vranje je narave.

Še preden zadnje zrno popra
ji dol po grlu je spolzelo,
jo je zapeklo, zabolelo;
sicer je prej že odskočila,
kljub temu trda jo kovina
je tam pod krilom oplazila.

———————————————–

Zdaj bela vrana belo gleda,
kako ji rdeča kri priteče,
pod perjem je grozljivo bleda
in nekaj ji takole reče:
»Najprej si vase se zazrla
in štela zrna, dva tri štiri,
potem prostaško jih požrla,
prav kot navadne črne vrane,
ki butasto vse žrejo, žrejo,
dokler prav nič več ne ostane.

Pa tudi tvoja kri ni bela –
je rdeča kot pri črnoperkah.
Vse kaže, da to rdeče perje
je kot sorodstveno razmerje.
Vse kaže, da vseh barv vrane,
smo iz rdeče izpeljane.«

———————————————

A kmalu bela vrana vidi,
čeprav je vsa lepljivo rdeča,
da ni je zapustila sreča;
da ji kaj hudega ne kaže.
Zaprhutala, odletela,
na varnem v krošnji obsedela,
in belopernato ponosna
filozofirati začela:

»Če mi kaj hudega ne kaže,
gotovo misel prejšnja laže.
Zakaj obstaja perje belo,
če ne, da bi se razumelo,
da je drugačno kakor črno,
od njega temeljno različno
in zagotovo bolj odlično.
Sploh pa je črnih vran kot listja,
dočim sem bela ena sama,
čez vse inteligentna dama.«

In vrana bela odletela
je proti jati črnopernih,
saj bela vrana je bolj bela,
če se tja k črnim vštric postavi,
ki so kot reve dolgočasne
enako črne po naravi.

Skladbo Bela vrana  in štiri poprova zrnca za violino in violončelo skladatelja Bojana Glavine, sta igrala Mojca Menoni Sikur – violina in Martin Sikur – violončelo. Rudi Podržaj je dobil navdih za Belo vrano, prav v tej skladbi Bojana Glavine.

Video posnetek s prireditve si lahko ogledate s klikom tukaj !