Spoznavajmo znance s psihologom Borutom Hrovatinom – grosupeljski župnik in dekan Janez Šket – Univerza za 3. življenjsko obdobje Grosuplje

Mestna knjižnica Grosuplje, torek, 26. januar 2016
Na drugi pogovorni večer ciklusa Spoznavajmo znance je psiholog Borut Hrovatin povabil grosupeljskega župnika Janeza Šketa. Ima mnoge darove, ki jih razdaja med nas in tako sooblikuje svetni in posvetni prostor naše občine.
Pogosto smo ga videvali s kitaro v roki na nastopih Kulturnega društva sv. Mihaela. Med darovi, ki jih razdaja med nas, je prav gotovo glasba. Njegov oče je bil organist in želel je, da gredo tudi otroci po njegovih stopinjah. Učil jih je orglanja, mladi pa so raje poslušali narodno-zabavno glasbo in igrali druge inštrumente.
Rojen je bil v Sv. Emi na Štajerskem, mama je bila iz Šenčurja pri Kranju. Preselili so se na Gomilsko v Savinjsko dolino. Mama je v začetku celo obirala hmelj, potem pa je postala nanj alergična in preselili so se v Šenčur. Oče je bil že upokojen, a je prevzel orglanje v cerkvi. Od 1974. leta dalje družina živi v Smledniku.
Teologijo je študiral v Ljubljani, kot diakon je nekaj časa ob sobotah deloval v Moravčah, kot kaplan je služboval v Radečah. Službena pot ga je vodila v Kranj, Stražišče pri Kranju in Radovljico. Leta 1993 so iskali župnika za slovensko cerkev v Stuttgartu. Hotel je biti potujoči misijonar po svetu, a škof ga je poslal v Nemčijo, kjer je ostal 8 let. Nasledil ga je župnik Zvone Štrubelj iz Dobrepolja, on pa je leta 2001 prevzel župnijo Grosuplje, ki jo vodi že skoraj petnajst let.
S psihologom Borutom Hrovatinom sta se spoznala v Lokalni akcijski skupini LAS, ki je delovala preventivno na področju odvisnosti od drog. Župnik Janez Šket je prenesel v skupino svoje izkušnje iz Stuttgarta.
V Stuttgartu in okolici so živeli pripadniki 180 različnih narodnosti in pojavljali so se različni socialni problemi. Duhovniki so poskušali pomagati tako, da so se srečevali z mladimi preko karitativnih skupin in jih odvračali, da ne bi zašli v odvisnosti. Kogar so dobili z drogo, so ga Nemci takoj izgnali iz države. Cerkev in Karitas sta iskali možnosti za bivanje in zdravljenje v Sloveniji. V Stuttgartu so bile športne dvorane odprte tudi ponoči, da so imeli mladi možnost, da se družijo ob pozitivnih stvareh, športnih aktivnostih.
Duhovniki so poznali mlade v svoji okolici. Družili so se z njimi v cerkvi, šoli in prostočasnih aktivnostih, zato so jim lahko pomagali tudi pri svetovanju glede poklicne usmeritve. Družili so se ob športnih, kulturnih in verskih manifestacijah, vozili so se na izlete, obiskovali so športne prireditve tudi v tujini in navijali za Slovence. Mladi so se tako povezali, vzpostavljali stike, se spoznavali in pomagali drug drugemu. Če je nekdo sam, se hitro izgubi. Pomembne so tudi vrednote, ki jih mladi prinesejo iz družin.
Danes se srečujemo z drugačno zasvojenostjo. Odvisnost od interneta je zelo nevarna, zato je druženje za mladega človeka pomembno. Če doživi potrditev, uspeh, pa naj bo to na področju športa ali kjerkoli v življenju, bo aktiven in družaben in se ne bo zapiral vase.
Na vprašanje o slovenskem jeziku in narodnostni identiteti med Slovenci na tujem je Janez Šket odgovoril, da se je prva generacija množično družila in sodelovala v društvih. Njihovi otroci so se že poročali tudi s pripadniki drugih narodnosti. Otroci iz teh mešanih zakonov so govorili slovensko le, če so imeli sorodnike v Sloveniji, kamor so prihajali za počitnice in govorili slovensko.
Dotaknila sta se tudi begunske krize in strahu pred drugačnostjo. Pomembno je, kaj beremo in koga poslušamo. Islamska družba je bolj zaprta, zahodna svobodnejša. Zavedati se moramo te svobode, ki je muslimani nimajo, in jo znati ceniti. Manjka nam ponosa, kdo smo in kaj smo.
Pravkar je minilo novoletno praznovanje in obdarovanje. Kar trije možje, Miklavž, Božiček in dedek Mraz, prinašajo darila. Ali lahko cerkev kaj naredi glede preobilice obdarovanj? Cerkev lahko le vzgaja in usmerja. Dobrota je pozitivna, vendar se je treba naučiti tudi dajati in ne le prejemati. Ko je sredi življenja, med ljudmi, ve, kaj mora in lahko stori. Na verskem področju lahko naredi največ, ker to področje najbolj pozna. Konec pogovora je župnik Janez Šket pospremil z mislijo o vrednotah. Če človek izhaja iz desetih božjih zapovedi, lažje živi. Te vrednote so temeljne in se tisočletja niso spremenile.
Borut Hrovatin je pogovor z župnikom in dekanom Janezom Šketom, zelo delovnim človekom z mnogimi talenti, široko evropsko razgledanim človekom zaključil s pesmijo Toneta Pavčka:
“Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš, ta svet je lep, če nekoga rad imaš, če roko stisneš komu, ki ga kaj boli, ta svet je lep, če si človek do ljudi.” In tak je naš grosupeljski župnik Janez Šket.