Nedelja, 4. februar 2018

Je bila kriva nedelja, je bil kriv sneg, je bila kriva jutranja megla ali so bili krivi oblaki, ki so prekrivali nebo – kdo bi vedel? Toda na zbirališču pred kulturnim domom smo bili zjutraj le trije. Pa smo se kljub temu odpravili na pohod na hrib Sveti Jakob nad Katarino.

V Preski, kjer smo zaparkirali, smo si najprej ogledali tamkajšnjo cerkev

Janeza Krstnika, ki veličastno kraljuje nad vasjo. Graditi so jo začeli na mestu starejše cerkve že pred 2. svetovno vojno, posvečena pa je bila leta 1957. Vsekakor je vredna ogleda.

Ogromno okroglo oltarno sliko je naslikal Stane Kregar, v tridesetih letih prvi slovenski nadrealist in v petdesetih prvi, ki je v slovensko slikarstvo prinesel abstrakcijo, znan pa je tudi po svojem cerkvenem slikarstvu.

V stranski ladji pa lahko občudujemo sliko Krst pri Jordanu francoskega slikarja iz 1. polovice 18 stoletja  Valentina Matzingerja, ki  je večino svojega

ustvarjalnega življenja  preživel na Kranjskem.

Iz Preske smo se po dolini potoka Prešnica napotili proti svojemu cilju. To ni najbolj običajna pot na Sveti Jakob. Večina obiskovalcev, in teh je bilo tudi to nedeljo zelo veliko, pride iz Topola oziroma Katarine, mi pa smo najprej obhodili kar nekaj vasi, ki ležijo severo-vzhodno od Svetega Jakoba.

Kmalu smo zapustili dolino potoka Prešnica in se povzpeli na hrib Na Borštu. Pot nas je vodila skozi gozd, ko pa smo ga zapustili, so pred nami ležali travniki s kar visoko snežno odejo. Skozi megle, ki so nas do takrat obdajale, pa se je pričelo svetiti sonce.

Od vasi Studenčice do vasi Tehovec smo šli po cesti, pred nami pa so se iz megle luščili vselej novi pejsaži – cerkev svetega Florjana v Tehovcu, pa Sveti Jakob, naš cilj, pozneje še Kamniške Alpe in Karavanke in čisto nazadnje še mogočni Triglav.

Nad nami je bilo vedno več modrine, na Svetem Jakobu pa je celo posijalo sonce.

Hoja skoz zasneženi gozd in po gazeh čez polja je bila res nekoliko bolj naporna, vendar se nam ni nikamor mudilo in zato smo jo prehodili brez problemov. Na vrhu smo si privoščili daljši oddih in opazovali otroke, ki so se sankali po južnem pobočju, ter številne turne smučarje, ki so rezali smučine v sveži sneg.

Povratek po isti poti je bil manj naporen, zato pa bolj “snežen”. Na toplem soncu so drevesa začela otresati snežno odejo in bilo je, kot bi nas želela okepati in opomniti, da to je pa res prava zima.

Besedilo: Vida Curk

Fotografije: Vida Curk in Anton Rajh

Oznake: Sveti Jakob