V soboto, 16. julija 2005, ob 7. uri zjutraj smo se odpeljali izpred železniške postaje v Grosupljem z avtobusom in ker je bilo preveč udeležencev, še v kombiju.
Članice Študijskega bralnega krožka so pripravile kulturni del sporeda, magister farmacije gospod Jože Kukman pa turistični in zdravilski del izleta.
Že takoj po odhodu je mikrofon začel romati iz rok v roke. Najprej smo poslušali o furmanih, ki so tovorili po cestah od Dunaja preko Vrhnike, Logatca, Postojne do morja in Trsta. Namenjeni smo bili tudi v hribe in v Vipavsko dolino, zato smo zapeli nekaj Gregorčičevih pesmi. Bližali smo se prvemu postanku pri rimski utrdbi v Lanišču, zato je mikrofon prevzel gospod Kukman. Med ogledom trdnjave smo se seznanjali tudi z zdravilnimi zelišči, ki so rasla po travniku.
Daljši postanek smo si privoščili v Hrušici, kjer je še dobro vidno obzidje rimske utrdbe, ki je odigrala vidno vlogo leta 394 v bitki med zahodnim in vzhodnim rimskim cesarje, med Evgenijem in -Teodozijem. Cesta teče po trasi nekdanje rimske ceste in tu so se pomikale rimske čete in se spopadle pri Mrzli reki, Hublju, med Ajdovščino in Vipavo.
Naslednji postanek pri škrapljah pod Sinjim vrhom nas je spomnil, da imamo tudi pri nas doma take kraške oblike, le ne znamo jih predstaviti in pokazati svetu.
Iz Otlice smo se odpravili proti Otliškemu oknu. Po polurni hoji med cvetočimi travniki, polnimi zdravilnih zelišč, smo prišli do preluknjane skale, skozi katero se vidi Ajdovščina. Po legendi jo je zvrtal hudič, ki je hotel premakniti Čaven, da bi dobil pod njim skrito zlato.
V Predmeji so nas pričakale članice kulturnega društva. Zapele so nam nekaj pesmi in nam postregle s kislim mlekom in različnimi siri, ki smo jih lahko tudi kupili.
Gozdna pot nas je pripeljala do koče pod Čavnom. Spustili smo se po poti sredi cvetočega travnika in kmalu naleteli na rumeni svišč, ki je šele začel cveteti. Rastlina je zaščitena in zato je ohranjena na tem področju kljub množici ljudi, ki ga je prišla gledat. Nabrali smo si zelišč po nasvetu gospoda Kukmana.
V Ajdovščino smo se odpravili po slikoviti cesti s tuneli, ponekod vsekanimi v živo skalo. Načrt je napravil gozdarski inženir Jožef Ressel. Na griču nas je čakalo naše najmanjše mesto Vipavski Križ. Prijazni menih kapucin nas je sprejel v cerkvi, povedal nekaj o zgodovini mesta, reda, cerkve in gradu. Popeljal nas je po samostanu, pokazal bogato knjižnico in 5 knjig pridig Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium – Sveti priročnik.
Po kosilu v Dobravljah pri Sivem Čavnu smo si ogledali še Zemono, letni dvorec grofov Lanthierijev in Vipavo. Na pokopališču smo se ustavili ob dveh egipčanskih sarkofagih iz porfirja, ki jih je iz Egipta pripeljal veleposlanik Lavrin. V bližini je tudi nagrobnik, ki ga je izdelal France Kralj. Sprehodili smo se do mnogih vipavskih izvirov, mimo parka, ki ga je oblikoval Jože Plečnik, si ogledali čudovito cerkev in občudovali mir in tišino v tem mestu voda in mostov. Še najboljši sladoled po nasvetu gospoda Kukmana in poslovili smo se od prelepe Vipavske doline. Na vetrobranskem steklu pa so se pojavile prve kaplje dežja.
Marija Samec
Oznake: Čaven