Foto zgodba o zaključnem izletu v Kamnik skupine za literarno zgodovino in književnost
Univerze za 3. življenjsko obdobje Grosuplje

»Ali imaš dežnik?« je bilo najpogostejše vprašanje, ki smo si ga med seboj postavljali slušatelji literarne zgodovine in književnosti Univerze za 3. življenjsko obdobje Grosuplje, ki smo se v torek, 6. 6. 2017, zbrali na grosupeljski železniški postaji, da se ob zaključku študijskega leta 2016/2017 z vlakom popeljemo na izlet v Kamnik. Kajti vremenska napoved ni bila najbolj obetavna. »Saj ne bo deževalo,« nas je hrabrila naša mentorica Marija ter te besede kot nekakšno mantro ponavljala ta dan še kar nekajkrat. In res ni. Vsaj ne takrat, ko bi nas lahko dodobra namočilo.

Vlak je pripeljal točno po voznem redu. Vkrcali smo se in se dobro razpoloženi odpeljali proti Ljubljani. Tisti, ki se redko peljemo z vlakom v Ljubljano, smo skozi okna z zanimanjem opazovali pokrajino. Ugotavljali smo, kaj vse se je spremenilo od časov, ko smo se z vlakom vsak dan vozili v šolo in kasneje na delo. Preden smo se pravzaprav zavedli, že smo bili na ljubljanski železniški postaji.
Najprej smo si na velikem semaforju ogledali čas odhoda in peron, s katerega odpelje vlak proti Kamniku, nato pa smo se podali proti podhodu, po katerem se pride do mesta, kjer nas je že čakal »kamničan«.
Ker smo imeli še pol ure časa do odhoda vlaka, smo si v enem od lokalov v železniškem podhodu privoščili jutranjo kavico.

Nekaj minut pred odhodom smo se vkrcali na kamničana, ki je kmalu odbrzel proti našemu cilju.
Večina se nas je proti Kamniku z vlakom peljala prvič, zato je bil pogled na Ljubljano s te perspektive nadvse zanimiv. Toda časa za razgledovanje ni bilo prav veliko, kajti neutrudna mentorica Marija nam je o cilju našega izleta, mestu Kamnik, vedela povedati obilico zanimivosti. Preden smo prispeli na kamniško železniško postajo, sem pa še jaz prebral dve Maistrovi domoljubni pesmi.
Mi smo izstopili na postaji »Kamnik mesto« ter se podali proti staremu delu mesta, vlak pa je odbrzel skozi predor do svojega zadnjega postajališča na tej progi.

Naš prvi postanek v Kamniku je bil namenjen ogledu frančiškanskega samostana oz. cerkve sv. Jakoba in predvsem znamenite samostanske knjižnice.
Prijazni pater Paskal nam je predstavil zgodovino cerkve in samostana ter nas popeljal v kapelo božjega groba, ki jo je oblikoval in načrtoval veliki arhitekt Jože Plečnik. Občudovali smo delo tega velikega mojstra. Navdušeni smo bili nad vsemi detajli, pa naj gre za čudovit marmornati tabernakelj ali pa za umetelno oblikovane in izdelane luči na stropu ali kljuke na vratih.
Sledil je obisk samostanske knjižnice. Nas, ljubitelje lepe pisane besede in njene zgodovine, je že sam ambient povsem prevzel. Pogled na stoletja stare čudovite rokopise ter prve tiskane knjige pa nas je do konca navdušil. Z zanimanjem smo prisluhnili razlagi o tu zbranem knjižnem gradivu ter občudovali čudovito izdelane in opremljene knjige. Med njimi ima posebno mesto tudi znana Biblija Jurija Dalmatina.

Po končanem ogledu samostanske knjižnice smo se nekaj trenutkov pomudili še na samostanskem vrtu.

Naslednji postanek je bil namenjen spomeniku velikega Slovenca in rojenega Kamničana Rudolfa Maistra. Ob spomeniku nam je kolega Martin povedal nekaj besed o Rudolfu Maistru kot vojaku in njegovih zaslugah, da je Štajerska danes slovenska.
Jaz pa sem generala Rudolfa Maistra, s pesniškim nadimkom Vojanov, predstavil kot pesnika še z dvema njegovima domoljubnima pesmima.
Odpravili smo se skozi staro mestno jedro ter se povzpeli na Mali grad, od koder je čudovit razgled na stari in novejši del mesta.
Nekaj kapljic dežja nas ni zmotilo pri ogledu razvalin gradu in kapele Prisluhnili smo še nekaj ljubezenskim pesmim Rudolfa Maistra, Martinovi razlagi o hribih okoli Kamnika in tudi zgodbi o dogajanju v okolici Kamnika v času turških vpadov.

Spustili smo se nazaj v mesto ter si z zanimanjem ogledali slikarsko razstavo v galeriji Mihe Maleša.

Sledilo je okusno kosilo v bližnji restavraciji ter kratek počitek. Nato pa smo nadaljevali naše popotovanje po Kamniku skozi mestni predel, imenovan Šutna, kjer smo občudovali čudovito ohranjene in vzdrževane stare meščanske hiše z mnogimi spominskimi ploščami znamenitih Kamničanov

Vzpon na Zaprice nas je kar malo utrudil. Toda splačalo se je. Navduševali smo se nad čudovitimi starimi kaščami, ki so bile restavrirane in postavljene na travnik ob gradu pod strokovnim vodstvom našega znanca dr. Petra Fistra, ki je pogosti gost in predavatelj o zgodovini arhitekture v grosupeljski mestni knjižnici.

Skozi prekrasen portal smo vstopili na dvorišče gradu Zaprice, se fotografirali s čudovitim ozadjem Kamnika in njegovega hribovja ter se podali na ogled muzejske zbirke.

Z zanimanjem smo si ogledali razstavljene muzejske eksponate, ki predstavljajo Kamnik in njegovo bližnjo in daljno okolico skozi različna časovna obdobja.

Skozi okno gradu Zaprice se je ponujal čudovit razgled vse tja do Ljubljane in krimskega pogorja.

Po ogledu muzeja smo se vrnili v mesto ter se na Šutni ustavili še v muzeju – rojstni hiši generala Rudolfa Maistra. Poslušali smo življenjsko zgodbo tega znamenitega Kamničana in Slovenca, ki je svoje pravo mesto v slovenski zgodovini dobil šele v zadnjem času. Rudolf Maister je bil vojak in vojskovodja, a poleg tega še človek mnogoterih talentov. Razen s pisanjem pesmi se je ukvarjal tudi s slikarstvom, športom itd.
Ker je do odhoda vlaka ostalo še nekaj časa, železniška postaja pa je bila v neposredni bližini, smo si lahko privoščili še popoldansko kavico ter se nato odpravili na »kamniški štacion«.
Jaz sem pokukal s svojo fotografsko kamero v predor v neposredni bližini postaje. Kolegica Tinka je prebrala nekaj šaljivih verzov in že je iz črne luknje pribrzel naš »kamničan«. In to ravno pravi čas, kajti nebo nad Kamnikom se je nenadoma stemnilo ter pričelo je liti kot iz škafa. Nas pa to ni prav nič motilo. Naj le pada, smo si mislili, saj smo pod streho.

Na ljubljanski železniški postaji, kjer smo prestopili s kamničana na dolenjca, pa so vsi prehodi s perona na peron pokriti.
Pa tudi v Grosupljem je dež do našega prihoda že ponehal. Tako so Marijine mantre: »Ne bo deževalo, ne bo deževalo, ne bo deževalo!« … očitno delovale.
Dežnike smo domov prinesli suhe. Pa saj veste, kako pravi stari slovenski pregovor: »Bolje suha marela kot mokra rit.«
Ta zapis naj obudi pozitivne vtise pri udeležencih izleta ter malce zavisti in kesanja pri tistih, ki bi se izleta lahko udeležili, pa se iz tega ali onega razloga niso.

Zapisal in s fotografijami opremil Franci Zorko