Ni pomembno, obe obliki sta dovoljeni, čeprav domačini hrib, na katerega smo se pohodniki UTŽO Grosuplje podali 20. decembra, imenujejo Korena.
Zaparkirali smo v vasici Podolnica malo pred Horjulom in v prijazni okrepčevalnici Pr’ Kozinc kljub zgodni uri dobili jutranjo kavico. Potem pa pot pod noge najprej skozi vas Podolnica, ki je, sodeč po lepih kamnitih portalih številnih starih, a obnovljenih hiš, cvetela in se razvijala v osemdesetih letih 19. stoletja.
Le 20 minut smo potrebovali do zanimive taborske cerkve svetega Urha na razgledni vzpetini nad Podolnico. Stara, lesena cerkev je imela v času turških vpadov visoko obzidje in štiri stolpe, ko je cerkev pogorela in turška nevarnost minila, pa so sredi 18. stoletja iz kamnov obzidja zgradili sedanjo cerkev. Leta 1991 so domačini del obzidja in dva stolpa obnovili in cerkev je dobila nov, zanimiv izgled.
Od cerkvice pa nas je pot vodila najprej skozi gozd do ceste, ki povezuje Horjul in Polhov Gradec, nato pa levo v hrib proti cilju, vasici Koreno nad Horjulom, do koder smo potrebovali še uro in pol zmerne hoje. Kmalu se je odprl tudi razgled proti Polhovemu Gradcu in Polhograjski gori, ki se vzpenja nad njim, potem pa se je že pokazala cerkvica svetih Mohorja in Fortunata, ki kraljuje na vzpetini nad vasjo.
Cerkev je bila prvič omenjena ob koncu 14. stoletja, pozneje pa velikokrat predelana, tako da danes kaže elemente romanike, gotike in baroka. Razglašena je za kulturni spomenik lokalnega pomena. Malo nad cerkvijo je visok križ, ob cerkvi pa mogočna lipa in prav po teh dveh znakih je možno cerkev prepoznati že od daleč.
Pod cerkvijo v vasi je kmetija odprtih vrat Pr’ Lenart in tam smo se okrepčali za povratek v dolino.
Za nami je bil lep dan, ki se je sicer začel z meglo, sonca je bilo le za vzorec, a to ni motilo dobrega razpoloženja.
Besedilo in fotografije: Vida Curk
