V soboto, 18.10. 2014, smo se podali na pohod na Blegaš. Izbrali smo »drugo« pot proti našemu cilju, kajti okrog Škofje Loke gradijo obvoznico, tam se pa ni varno voziti. V meglenem, nič kaj obetavnem jutru smo se odpeljali mimo Horjula, Vrzdenca in Lučine naprej proti Gorenji vasi v Poljanski dolini. Sonce je pregnalo meglo in že smo uživali v lepi, lepo obdelani in z negovanimi hišami posejani Gorenjski pokrajini. Že to nas je očaralo.
Pred Gorenjo vasjo sem ustavil kolono avtov. V vsej svoji lepoti se je pred nami šopiril naš cilj – s soncem obsijani Blegaš, kot tega očaka nad dolino imenujejo Poljanci. Odbrzeli smo mimo Gorenje vasi proti Hotavljam in naprej po dolini Kopačnice do slikovite vasi Leskovica. Od tukaj smo jo peš mahnili skozi gozd, mimo žuborečega potoka do planinskega zavetišča Jelenci. Tukaj so nam kažipoti obljubljali še pol ure do koče na Blegašu. Del planincev je odbrzel naprej, drugi smo si vzeli čas,  Minka je dejala: »To je teren za gobe,« malo smo raziskovali po tleh in, seveda, Minka je imela dober nos. Našla je prekrasnega, čvrstega jurčka, ki smo ji ga nekateri kar malo zavidali. Drugi nismo imeli sreče, našli smo samo nekaj živordečih mušnic. Kmalu smo bili iz gozda in pri koči. Pozdravil nas je s soncem obsijan vrh. Pot smo nadaljevali in v pol ure dosegli vrh Blegaša. Razkrili so se nam čudoviti razgledi na okoliške hribe: na Porezen, vrhove Soriške planine, Ratitovec, na pol so se nam odkrile Karavanke… Vrnili smo se do koče in lep čas uživali v topli, sončni jeseni.
Prispevek pripravil: Anton Rajh
Fotografije: Anton Rajh 

Oznake: Blegoš