Ko se poslavlja pomlad, se poslavljamo tudi mi, študentje Univerze za tretje življenjsko obdobje. In ker nam je bili vse leto lepo, smo se nordijske tetice in dva nordijska strica dogovorili, da po zadnji šolski uri še malce posedimo in poklepetamo Pri at’ku, kjer smo se vse leto zbirali. Pa nam je lepe načrte skoraj prekrižal mrkogledi inšpektor, s katerim nam je naša potrpežljiva vaditeljica Zinka resda včasih zagrozila, pa je nismo jemali resno.
Nenadoma pa je bil tukaj – s klobukom in temnimi očali in izkaznico, ter s strogim glasom povedal, da je dobil prijavo, ne anonimno, temveč podpisano od družine Vohljač z Brezjanskega polja, in da jo je zato potrebno obravnavati skrajno resno. Takole so zapisali Vohljačevi:
Prijavo podajamo zaradi kršenja delovne in moralne zakonodaje, kar navajamo v opisu dejanja, ter vprašljivosti plačilnih sredstev.
Čas kršitve: Vsak ponedeljek od 8.30 do 11h
Kraj storitve kršitve: Brezjanske poti pri Grosupljem
Opis dejanja:
To je skupina 10 do 15 oseb. Večinoma starejše babice. Moških je malo – so tudi starejši vendar izjemno dobro ohranjeni. Vsaka oseba je opremljena s koničastima palicama, ki jih mora pri hoji na ukaz vaditeljice postavljati v pravilnem ritmu. Moteče je raztegovanje na začetku in ob koncu pohoda. Slišijo se samo ukazi vaditeljice: dajte se v pare, ritka nazaj, medenica naprej, kolena narazen, kroži v ritmu, zapik , en-dva-tri, dihajte, dihajte, dihajte, obrišite si, če kaj kaplja. Vaditeljico kličejo Zinka. Bojimo se, da ni to kakšna sekta, ker se na koncu objemajo in gledajo v sonce tudi, če sneži.
V skupini je običajno nekaj dezerterjev, ki močno zaostajajo za skupino. So sicer večkrat opozorjeni, vendar ne zaleže nič. Celo prepevajo – od daleč se zaznava kot neke obredne pesmi iz 2. svetovne vojne. Prilagamo dokazila: list, najden na kraju dogodkov , kjer je napisana pesem z naslovom “Odmevi na 58.učno uro nordijske hoje”, in fotografije neznanega paparazza, ki nas je tudi opozoril na omenjeno skupino.
Stvar je bila resna in bila bi še bolj, če ne bi naša prizadevna animatorka Rozi imela pri roki vseh potrebnih dokumentov, tudi pogodbo z Zinko, in iz nje je bilo razvidno, da se je le-ta ravnala natančno po navodilih UTŽO/TUŽNO. Tole je zapisano v pogodbi:
Nalogodajalec : Društvo za razgibavanje dedkov in babic »TUŽNO«
Pod hrasti 350, poštni predal Brezjansko polje, nova baraka
in
Prevzemnik dela (v nadaljnjem besedilu izvajalec) Vidmar Zinka skleneta vzajemno pogodbo o opravljanju humanitarnih storitev.
1. člen
S to pogodbo se nalogodajalec in izvajalec dogovorita, da bo izvajalec za nalogodajalca vsak ponedeljek od 8.30 do 11 ure dopoldne razgibaval in izobraževal dodeljene mu skupine dedkov in babic iz društva »TUŽNO«. Izvajalec se zavezuje, da bo vaje izvrševal po vseh strokovnih merilih, predvsem je poudarek na krepitvi organov v popuščanju. Vaje naj se izvajajo v vseh vremenskih razmerah. Upošteva naj se strogi red in disciplina.
2. člen
Način plačila: Dovoljeni so prostovoljni prispevki in simbolične nagrade v materialni ali naturalni obliki ( jajca, klobase, kokoši nesnice,kapuni, od pijač -česnova tinktura, eliksir iz smrekovih vršičkov, koprivni napitki…)
3. člen
Glede pravic in dolžnosti nalogodajalca in izvajalca, ki niso določene v tej pogodbi, se uporabljajo določila Obligacijskega zakonika Brezjanskega polja.
4. člen
Pogodba velja do pismenega preklica obeh strank. Pogodbeni stranki bosta vse spore, nastale iz te pogodbe, poskušali rešiti sporazumno, po sistemu bodimo prijatelji in imejmo se radi.
Tako smo se z gospodom inšpektorjem nekako dogovorili, da tokrat vendarle ne bo preveč strog. Saj je še naše plačilno sredstvo primerno le za brisanje potu. Ko pa smo mu v duhu našega reka – bodimo prijatelji in imejmo se radi – poklonili še majhno kokodakajoče darilce, smo v strumnem nordijskem koraku pot nadaljevali skupaj.
Pozneje smo Pri at’ku z inšpektorjem razčistili še nekatera vprašanja. Na vrsto je prišel tudi inkriminirani, v ovadbi omenjen list. Ko smo ga skrbno proučili, se je izkazalo, da v njem pravzaprav ni nič obremenjujočega.
ODMEV NA 58. UČNO URO NORDIJSKE HOJE
Pa pojdimo in začnimo: ena, dve, ena, dve…
Kaj , pa to sploh je?
To je nordijski korak, ki ga prav ne zmore vsak.
»Danes bo pa mal’ drugače!
Od prvega do zadnjega ovinka,
se bodo tresle mišice in hlače!«
To ima v glavi Zinka.
»Gremo en za drugim, roke na ramo
in hitro vsi za mano.
Leva, desna, leva, desna. Ne, ne, ne – to ni nič,
to je cel hudič.
Zavili bomo v levo in gremo:
Hiter, hiter tempo do ravnine,
zatem pa blag vzpon kot v planine,
in pravi odriv – to je zdaj izziv.«
Zinka se močno huduje,
v visoke tone njen se glas dviguje,
nam že švič po čelu lije,
o, da nam vsaj pipce še tesnijo
»Stegni roke, v pasu rahel nagib, pa glavo naprej,
to je pa že višek o jej, o jej.
Ne poslušate me nič,
ni odriva – ni odziva.
Vseh skupaj vas je en sam klepet,
saj to je za znoret.
Dela vsak po svoje, pa ne tolko kakor zmore,
ne znate hitro v pare, pač pa se ozirate
in po svoje izbirate.
Ne razumem, da še v »hnzdul« (v dolino) ne morete hitro vsi,
če se pa celo vsak drek sam s hriba dol zvali.
Dušo skoraj vso sem izpustila,
da bi iz vas kaj naredila.
Nič se niste potrudili, »kaj če pride inšpektor?«
in bi me s tako »nikakvo« hojo še pred njim osramotili.«
Zinka draga, razumemo te vsi,da bi rada iz nas naredila take, kot si ti.
To pa ni mogoče,
pravi sveti oče.
Zinka je le ena in taka ni več nobena.
Res smo klepetali in se smejali,
pa tudi to je zdravje, modri bi dejali.
Na koncu smo v krog stopili in ročice skup sklenili,
pa naši Zinki in nam vsem nasmeh na lička privabili.
Nazadnje se je izkazalo, da je tudi inšpektor samo človek in pregled njegove poslovne aktovke je pokazal, da je tudi ta strogi mož krvav pod kožo. 
Ko pa smo ga spomnili, da bo prav kmalu že drugič postal dedek, se je povsem raznežil.
Potem smo vsi, prizadevni in dezerterji, dobili še potrdilo, da smo to šolsko leto zaključili z zadovoljivim uspehom.
Vesele počitnice in na svidenje jeseni!
Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Vera Špacapan
Oznake: zaključek šolskega leta 2015