Večer Barve glasbe in besede 2018/2019: Očetove stopinje

Že šesta sezona koncertov Barve glasbe in besede poteka v dvorani Mestne knjižnice Grosuplje. Za drugi koncert sezone 2018/2019, ki smo ga naslovili Očetove stopinje, je uvod napisala Katja Bricelj.

»Lanskoletni program je bil osredotočen in posvečen ženski, letošnji se poskuša usmeriti v moškega. V prvem koncertu smo sicer imeli priložnost potopiti se v odnos moški – ženska v tekstu Rudija Podržaja, a nocoj se obračamo k moškemu in njegovi elementarni vlogi – vlogi stvarnika OČETA.

Ne gre namreč prezreti osnov krščanske civilizacije, kjer se vse začne Bog oče, Sin in Sveti duh.

Vlogo stvarnika ima vsak oče tudi do svojih otrok in v družini, osnovni celici, kjer se reproducirajo vsi temeljni družbeni odnosi. Domovina je, vsaj bila, razširjena družina, družba v malem. Besedi oče in vladar sta se tako zbližali, da sta postali malone zamenljivi: družinski oče in oče naroda, vse za blagor očetnjave, oče naš, ki si v nebesih … Pravi oče, tudi vladar, naj bi bil strog, a blagohoten, moder in pravičen, redkih besed in neupogljive volje – v zameno za vse te lastnosti pa je oče zahteval brezpogojno predanost in poslušnost.

Da ni nekaj teh lastnosti vgrajenih tudi v DNK slovenstva? In podložnikom in otrokom je bilo treba vcepiti predvsem: pobožnost, ponižnost, pridnost, varčnost, potrpežljivost in pokorščino. »Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!« – pregovor, ki je zrasel v narodu iz praktičnih izkušenj.

Nam, starejšim, misli uhajajo k našim očetom, kako so bili že drugačni, ali pa tudi ne. Seveda pa se je družba v zadnjih 70 letih tako hitro spreminjala, da so se na glavo obrnile mnoge stvari, med drugim tudi vloga staršev in otrok.

Mlajši v spominu na očeta nimajo podobe strogega in nedostopnega sodnika, ampak morda bolj kot odsotnega skrbnika. In ko se psiholog dr. Pavao Brajša v 70–80 letih vpraša: Očetje, kje ste?, se počasi zavemo, da s tem, ko ženske, matere, prevzemajo tako velik delež pri vzgoji otrok in hkrati tudi v drugih socialnih strukturah, feminizacija postaja pogost pojav (šolstvo, zdravstvo, sodstvo) in permisivna vzgoja opravi svoje, se naenkrat čudimo, zakaj so mladi tako drugačni. Pedagog in terapevt Bogdan Žorž se mora spet pritoževati nad razvajenostjo otrok in se vprašati, kje je močna očetova figura, ki bi mladim znala postaviti meje, jim privzgojila vrednote in predvsem občutek za odgovornost do svojih dejanj.

In ker se družba zares zelo hitro spreminja, je v zadnjih 20–30-tih letih vidno preseganje obeh skrajnosti … in očetje so tu, so prisotni. Še več, nočejo in ne dovolijo si vzeti pravice biti prisoten, aktiven, dober oče svojim otrokom.

Ob vsem tem pa se spomnim misli iz čudovite zgodbe o super varuški Mary Poppins. Dimnikar Bert reče otrokoma, ki sta jezna na svojega očeta: »Vesta, pravzaprav je vajin oče potreben razumevanja in tolažbe; poglejta, vidva imata mamo, Mary Poppins, mene, … oče pa mora vse težave reševati sam in nima nikogar, ki bi ga vprašal za nasvet ali bi ga potolažil …«

V družbenih normah, ki so ukalupljale ljudi, je bilo velikokrat težko slediti srcu in čustvom in moškim povedati, kako zelo radi so imeli svoje žene, sinove in hčerke in kako neznosne bolečine so zajele matere in očete, če so jim otroci umrli.

Bedřich Smetana je to lažje kot z besedami izrazil z glasbo, pesnika Pavček in Zlobec pa sta morala takšne muke ubesediti. To je usojenost pesnikov – tudi najhujše mora na papir.

In tu so seveda še naši dragi očetje, ki so nam, ko smo bili majhni, dali občutek absolutne varnosti, ko so nas prijeli za roko in nas varno peljali čez cesto, in smo vedeli, da bo vedno vse v redu. Z očetom smo se kasneje sicer pričkali in se upirali, a ga nenadoma spet popolnoma razumeli – takoj ko smo sami postali mame in očetje.«

Klavirski trio Ars Musica, ki ga sestavljajo: Jerneja Grebenšek – klavir, Mojca Menoni Sikur – violina in Martin Sikur – violončelo, nam je za ta večer pripravil glasbo dveh čeških skladateljev Josefa Suka (1874–1935) in Bedřicha Smetane (1824-1884).

Najprej smo poslušali Sukovo Elegijo, op. 23, ki je nastala leta 1902 najprej kot skladba za nenavadno zasedbo godalnega seksteta, harfe in harmonija, vendar jo je skladatelj kmalu prepisal za klavirski trio. Navdih zanjo je dobil v pripovedni pesmi Juliusa Zeyerja Višegrad iz leta 1880.

Recitacijska skupina pa je izbrala pesmi in prozo na temo očetovstva. Rozi Fortuna nam je prebrala spomin na očeta Majde Senčar, odlomek iz črtice Zapete pravljice.

»Moja posteljica je čemela ob oknu, dišeča, topla in mehka. Zvon mi je z altom zapel v otroške sanje, vmes je v istem tonu odločno, a brez speva nezadržno udarjala stolpna ura. Skozi krošnje kostanjev so silili sončni žarki, me ščemeli in žgečkali. Glavico sem pogreznila v blazino na drugo stran in razprla pogled k staremu umivalniku. Tam se je v ogledalu šobil očkov obraz, obložen z brivsko peno. Mencal in čaral jo je z debelušnim čopičem v vešči desnici in jo vznemirljivo spreminjal v stepeno sladko smetano. Kako sladko bi jo bilo oblizniti in se z ustnicami dotakniti njegovih lic … Če bi se spremenila v ta mehek čopič, bi ga božala okrog brade, žgečkala pod nosom. Ko je opazil, da sem budna, se mi je nasmehnil iz ogledala in začel s svojim jutranjim repertoarjem: Oblaki so rdeči, brž sem pogledala skozi okno – in res so bili! V škrlatnem razkošju, le kaj pomenijo? Pesem je oživela in nastala je pravljica …

Vznemirljiv začetek, poln vprašanj in slutenj, razplet pomirjevalen, konec srečen in varen. In ne da bi vedela, kdaj in kako, je postal očkov obraz medtem gladek in čist, nasmehnil se mi je.

Splahnil je roke in obraz, stopil iz ogledala, postal ob moji postelji. Ko bi se vsaj malo nagnil k meni, bi se ga oprijela okrog ram in nikoli več izpustila. A v tistih časih nas otrok niso ljubkovali in se niso sklanjali k nam.«

Ivo Puhar pa je recitiral pesem Slavka Zavirška Tvoja podoba.

Tvoja podoba, oče,

mi je pred očmi,

pokončen hrast

in tvoj rajski nasmeh,

ki je utopil vsak dvom,

ki je raztrgal vsako žalitev,

ki je razvedril teman oblak žalosti,

ki je sejal svoje seme

na njivo upanja,

upanja v srečnejši čas.

Klavirski trio Ars Musica je zaigral še Bedřiha Smetane Trio v g-molu, op. 15–1. Njegova glasba nam poje o stari Češki, njenih naravnih lepotah, mitologiji, o velikih zgodovinskih dogodkih in celo o njeni prihodnosti. Kot izvrsten psiholog je opažal tragiko v tujem in svojem vsakdanu in to uporabljal v svojih skladbah, ki pa se ne končajo z negacijo, ampak z vero v lepšo prihodnost. Ta njegova značilnost mu je pomagala, da je tudi sam laže premagoval težave, ki so ga pogosto spremljale. Tako je leta 1855 nastal tudi Trio v g-molu, op. 15, kmalu po smrti pet let stare hčerke Bedřiške.

Recitatorji smo izbrali pesmi dveh pesnikov, ki ju je doletela usoda, da jima je smrt vzela otroke. Ivo Puhar je občuteno recitiral pesem Toneta Pavčka Oče.

Ni gospodar na čelo mize sedel,

naprej ni molil in ne rezal kruh.

Od daleč, kot z neba na nas je gledal,

prisoten in neviden kakor duh.

S strahom sem dolgo vikal ga spoštljivo,

ne toplo, kot se moli Oče naš.

Ko so odnesli ga na božjo njivo,

sem vpisal najin molk na svoj rovaš.

Na grob zdaj hodim k njemu. Govoriva

o naju dveh o vsem, več kot za živa.

Beseda teče, veže z rodom rod.

Od tod zdaj veva, da gre sinu pot,

ko nehajo nevednosti na svetu

brez tožne sence k svojemu očetu.

Franci Zorko pa se je odločno kregal z Bogom v pesmi Cirila Zlobca Če si, ki nisi.

O bog, kako sem vsak dan bolj nemočen!

Da vate, ki te ni, bi vsaj verjel.

Priznam, da si, ki nisi, vsemogočen,

nedolžnega si me v obup preklel:

povsod zdaj ta obup in bolečina

z obrazom mrtve

hčerke. Brez srca,

potihoma, zdaj jemlješ mi še sina.

Ni ena smrt dovolj, zakaj oba?

Na štiri oči bi s tabo, svojim bogom,

če si, ki nisi, rad se pogovoril

(ne gre mi za nečimrne težave):

neodpustljivo je, kar si mi storil,

ves svoj

človeški srd bi ti, z razlogom,

kot možu mož, izkričal rad –

v obraz.

Da nimaš nič pri tem? Saj niti las

brez tvoje volje nam ne pade z glave.

Nismo želeli končati tako črnogledo, »saj vendar živeti lepo je«, je zapisal Frane Milčinski Ježek v znani uglasbeni pesmi. Franci Zorko je prebral duhovito Velikonočno epistolo sinu Otona Župančiča.

Predragi sinko moj, tako ne gre –

zdaj je april in maj in takšen čas,

ko dana je postava in ukaz,

da mora vsako mlado grlo peti.

A mama piše, da ti presloniš

po toliko in toliko ur

med slovnicami, preparacijami,

atlanti, verouki in računi

nad participi in gerundiji

in vso navlako sive učenosti,

da si že ves bled in siv in star.

Zato poslušaj: važno je samo,

kaj voda žubori, kaj veter poje,

kaj riše zarja zjutraj na nebo,

kateri grm je že brstjè pognal

in kje škrjanček gnezdi, kos, strnad.

In važen je tvoj skiro, tvoja žoga,

in če so v redu tvoje baterije,

tvoj matador … kako bo Robinzon

opravil z ljudožerci … če bo našel

očeta Odiseja Telemah …

Važen je južni, severni tečaj

Amundsen, Nansen, Scott … važni pingvini

in albatrosi … Važno, kdo bo zmagal

na Semeringu, Vidmar ali Aljehin.

To, sinko moj – vse drugo je od muh!

Tako sem pisal in sem pismo spravil

in skrbno ga zaklenil, da ne pride

nikdar nikoli sinu pred oči …

Katja Bricelj pa je zaključila besedni del večera s pesmijo Silve Mizerit Besede v vetru.

Naš ata ni »fotr«,

ampak je Ata,

redkih besed je, a vsaka je zlata,

ko nas dobrote, poštenja uči.

In ko utrujen od dela, skrbi

nas ob večerih posluša, sprašuje,

naše težave z nami rešuje;

vedno pomaga, kot more in zna,

vidimo vsi, kako rad nas ima.

Naša hiša ni »bajta«,

ampak je dom.

To ni le postelja, krožnik in streha,

niso le čevlji, denar in obleka.

To je ljubezen in skupno snovanje,

skupne težave in skupne sanje.

To ni skupina nervoznih ljudi,

to je družina, to smo mi.

V besedi in glasbi smo iskali odnose med očeti in sinovi ter hčerkami. Čudovita glasba uigranega ansambla Ars Muzika nas je popeljala v svet češke glasbe, ki je nihala od tragike do vere v življenje. Beseda je sledila tem čustvom in skupaj zaokrožila prelep čustven večer.