Dvorana Mestne knjižnice Grosuplje, 19. december 2018
Vsako leto, ko so se bližali decembrski prazniki, smo na vajah MePZ U3 začeli prepevati božične in novoletne pesmi. Nekaj let nismo imeli poguma, da bi nastopili. Leta 2017 smo se opogumili in zapeli v trgovini Spar v Grosupljem. Peti v hrupu blagajn in hitečih ljudi s polnimi nakupovalnimi vozički je bila posebna, malce neprijetna izkušnja. Zato smo se letos odločili, da zapojemo v pevcem bolj prijaznih prostorih, v dvorani knjižnice.
Z venčkom slovenskih ljudskih božičnih pesmi, ki jih je izbrala in skupaj povezala naša dirigentka Gabrijela Cedilnik, smo začeli ta naš praznični večer. Na klaviature nas je pri tem venčku in še ves večer spremljal korepetitor Primož Cedilnik.
Solisti so bili basist Tine Zibelnik, tenorist Tone Zalar in sopranistka Marija Samec. Izbrane odlomke iz del znanih slovenskih pesnikov in pisateljev je izbrala Marija Samec, brali pa so jih Ivo Puhar, Tine Zibelnik in Marija Samec.
Nocoj je zemlja katedrala,
prostoren, jasen dom miru,
kjer ni krivice, ne joka;
beseda je meso postala –
Nocoj je zemlja katedrala,
prostoren, jasen dom miru. (Ivan Pregelj: Božičnica)
Zbor je zapel ljudsko pesem Jožef, prileten mož, ki jo je harmoniziral Ubald Vrabec, solo sta pela basist Tine Zibelnik in tenorist Tone Zalar.
Emilijan Cevc je v zbirki liričnih pripovedi Preproste stvari zapisal tudi črtico Pratika: »Vsako leto na praznik svetega Štefana postavi medičar stojnico pred cerkvijo. Sveče se kot majhne orgelske piščali vrste na mizi ali vise izpod platnene strehe – če imaš srečo, utegneš dobiti celo tako, ki nima stenja. V velikih škatlah se smejejo lectasti srčki in punčke z debelimi cukrenimi pentljami in s papirnatimi obrazki. Rdeči konjički iz testa tiho rezgetajo proti tiskanim podobam svetnikov in na vrvici se zibljejo stekleni molki in pločevinaste trobente.
Sredi teh zemeljskih in božjih blagoslovov in odpustkov, sredi sladkega vonja piškotov, cukrov in medu, pa se znajde stolpiček novih pratik.
Vsako leto na dan svetega Štefana kupi gospodinja novo pratiko. Tik ob mašni knjižici jo nese domov, na prsih, kot prikrito bogastvo. …
O, pratika, knjiga neslutene modrosti zemlje in njenega človeka! Vse je razumljivo in določeno. Hkrati pa je to knjiga, zapečatena s sedmimi pečati, knjiga skrivnosti, ki jih pozna samo Bog. …
Počasi prelistavam pratiko in iščem v njej lastno otroštvo. Iščem zgodovino in usodo vseh, ki so mi pri srcu. …
Rad bi bil spet otrok, da bi se razveselil svetega Gregorja, ki mu na rami sedi golobček, in dobrega berača Aleša pod stopnicami, treh jabolk svetega Miklavža, pa Lazarja, ki leze iz groba. – Ampak preveč pratik sem že preživel. … Kje so meje časa? Kje mejniki življenja?«
MePZ U3 je zapel pesem Andreja Vavkna Pastirci, kam hitite? Solo je pel basist Tine Zibelnik.
V teh dneh, ko vsem se kam mudi,
ko nas že prazniki podijo,
izberi takšne si poti,
ki prave se smeri držijo.
Naj vodijo te med ljudi,
ki te z dobroto bogatijo,
prijazne njihove oči
pa od ljubezni se iskrijo!
Tradicionalna welška narodna božična pesem nosi naslov Deck the hall with boughs of holly. Zapeli smo jo v slovenščini v prevodu naše dirigentke Gabrijele Cedilnik z naslovom Brž domove okrasimo. S kraguljčki je nastopila Anica Zalar.
S toplino božič naj te greje,
naj vez družinsko utrdi!
A novo leto naj zaseje,
kar tvoje si srce želi.
Ljubezen, zdravje in obilje
bogato naj ti obrodi,
a vse začrtane naj cilje
v uspeh usoda spremeni!
Pesem Beli božič je nastala leta 1940. Peli so jo ameriški vojaki v Evropi, ki so hrepeneli po svoji domovini in želeli božič praznovati v krogu svojih domačih. Nostalgično pesem, ki jo srečamo v mnogih ameriških filmih, je napisal Irving Berlin, zapel pa jo je tenorist Tone Zalar.
Okoli novega leta, od božiča do Treh kraljev, so po vasi hodili koledniki, preoblečeni v svete tri kralje, in voščili po hišah dobro letino, srečo, zdravje pri ljudeh in živini. Slišali smo Kolednico Jožeta Dularja.
Bog, blagoslovi v novem letu
slemena naših hiš in kašč,
čez vse razpni, o Mati božja,
svoj varni in dobrotni plašč!
Obvaruj, bog, nam hleve, njive,
obstani sredi bivališč,
obstani in ne daj, da ugasne
od vekov zvesti žar ognjišč!
Ta zvesti žar, ki nas ogreva,
ki večno kliče nas domov,
ki zdaj po nas že vnukom našim
od dedov nosi blagoslov!
O daj, da bodo ta ognjišča
spet svetle priče bratskih sprav,
o daj, da sleherni med nami
bo dober in kot zemlja zdrav!
Da bosta z nami mir, ljubezen,
da bosta z nami sol in kruh –
Bog Oče, varuj nam ognjišča,
naj branita jih Sin in Duh.
Za Avsenikovo pesem Družinski praznik je besedilo napisal Tone Pavček:
Po vseh dnevih čakanja, / spet v grozo sveta / upajoče pozvanja / zvon človeških želja.
Človek, rojen za srečo / in od milosti lep, / z dušo, kvišku stremečo, / sanja znova nov svet.
Ta dan je svet in lep, / iz čistih sanj na gosto stkan, / iz svitanja spočet, / ljudem na zemljo darovan. / Ta dan je sedel Bog / za mizo k nam kot dobri duh / in s prsti naših praznih rok / drobi med nas / življenja kruh.
Svet ljubezni in sprave / med vsemi ljudmi, / da iz sive puščave / se odprejo poti. / V neko novo / resničnost, / v svobodo in mir, / kot iz večnosti v večnost / duh stremi venomer. /
Poslušali smo Prešernove verze iz Krsta pri Savici:
Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!
tako so peli angelcev glasovi
v višavah peli pri Mesijasa prihodi;
da smo očeta enega sinovi,
ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi,
da ljubit’ mor’mo se, prav’ uk njegovi.
Zbor pa je zapel še eno Avsenikovo, na besedilo Elze Budau, Zvezde na nebu žare. Na zvončke je igral Ivan Zalar.
S pripovedjo Sveta noč, ki jo je napisal Fran Saleški Finžgar, smo napovedali zadnjo pesem večera, Sveto noč.
»Sveta noč, blažena noč!
Od kdaj si spočeta, ti skrivnostna noč? Od kdaj pričakovana, od kdaj zaželena, kolikokrat hrepeneče prerokovana – ti sveta noč, blažena noč? Iz vseh duš bednega človeštva so poganjale tvoje kali; v umu modrijanov si se lesketala kot daljna lučca, v srcih pastirjev si brlela, po pergamentih božjih vidcev si bila oznanjena.
In prišla si. Nebo je zažarelo, zvezde zamigljale, hribčki so se posuli s cvetjem, novi studenčki so privreli iz tal, skozi tiho noč je šlo čudežno, neslišano petje ptičkov, vesoljstvo je od veselja vztrepetalo, da se je soha Jupitrova v velikem poganskem mestu zamajala, padla s podstavka in se razbila na kosce. Z neba je prihitel kot svetel meteor angel in razodel pastirjem: »Naznanjam vam veliko veselje. Nocoj vam je rojen Zveličar, ki je Kristus Gospod.«
Sveta noč, blažena noč!
Skoraj dva tisoč let stara in vedno mlada; velemesta so se sesula v prah, a ti, noč, žariš. Kraljestva so padla, ti vstajaš vsak božič pred nami živa in blagoslovljena. Človeštvo rije in se vije v bojih in bolečinah, ti ljubo prepevaš: Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje! Zares, mir v svetu bo ljudem le, če je v njih volja do miru.
Sveta noč, blažena noč!
In v melodijo se je zlilo, kar je bilo v srcu. V srcu vaškega župnika Jožefa Mohra, ki se je vozil o božiču leta 1818 na saneh po belem snegu, pod nebom, posutim z zvezdami. Prav nič nimamo drugega od njega. Samo ta topli vzdih, to otroško začudenje: Sveta noč, blažena noč! S to toplo mislijo, zares pobožno in verno občuteno, ki se mu je zlila v kitice, je prišel do prijatelja učitelja Franca Gruberja.
Ta je sedel za orgle, tipal in tipal; dve misli, dve srci, dvoje občutij se je strnilo, še tisto božično noč je izzvenelo v akorde in ljudstvo je ostrmelo pri polnočnici, ko je s kora zaplavala pesem: Sveta noč, blažena noč! Iz te vaške cerkvice je šla pesem po vsem svetu: ni več zemeljske celine, kjer bi je ne peli; V katedralah velemest prav tako kot v indijski in afriški misijonski kapelici. Pred jaslicami v leseni koči, pred dreveščkom v gosposkem salonu – povsod: Sveta noč, blažena noč!
Tako nam je MePZ U3 Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje z večerom božično-novoletnih pesmi in izbrano besedo zaželel lepe, mirne, tople božične praznike, v novem letu pa vsega dobrega obilo.
Zapisala Marija Samec
Fotografirala Vera Puhar
Video posnetek z dogodka je pripravil Brane Petrovič in si ga lahko ogledate s klikom tukaj!
Oznake: božične pesmi, kolednice, koncert, MePZ U3