Pohodniki Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje smo se 18. 3. 2016 podali na oglede okolice Pivke. Peljali smo se do vasi Petelinje in potem še naprej do Slovenske vasi. Na pašnikih pred vasjo smo »privezali« svoje konjičke in od tam se je začel pohod.

Šli smo po ovinkasti traktorski poti in v jutranji meglici malce odvili s poti ter se kmalu znašli pred jezerom. Zaradi megle smo ga opazili, ko smo bili že tik ob vodi, ob Petelinjem jezeru, ki nosi ime po vasi Petelinje. Nadaljevali smo skozi gozd po poti ob jezeru ter kmalu prišli do ograjenega pašnika. Komaj smo se prerinili skozi ozka vratca in nadaljevali po precej strmi stezi v hrib. Na vrhu pašnika smo prišli na cesto, kjer je bilo lažje hoditi. Očaral nas je čudovit  pogled na jezero pod nami. Občudovali smo lepo naravo  ter naredili prvo nasmejano fotografijo za spomin na lep dan.Po poti, ki se je polagoma dvigovala, smo ob prijetnem kramljanju zlahka napredovali proti cilju. Na osončeni jasi v gozdu smo si privoščili počitek, se malo okrepčali ter odžejali, nato pa lahkih nog nadaljevali pohod preko gozdnih jas in po poti, ki se je vedno bolj nagibala. Pohodnicam sem pojasnil, če so že pozabile, da gremo na goro in prav je, da to čutijo. Srečno smo vsi prišli do vrha.

Pričakal nas je čudovit sončen dan s krasnimi razgledi po dolini in po okoliških hribih. Na Pivškem je sedem presihajočih jezer, mi smo videli samo dve največji – Petelinje in Palško jezero. Lepo so bile vidne okoliške vasi: Prestranek, Petelinje, Slovenska vas, Palčje in Pivka… Na zahodu so kipeli navzgor vrhovi Čičarije. Na jugu je žarel zlatosrebrni Snežnik – neverjeten kontrast na nezasneženi okolici, pravi mali čudež. Na severu smo videli dolgo sleme Javornikov. Pod njimi je znano vojaško vadbišče Poček in od tam se je slišalo streljanje. V ozadju sta se bohotila Porezen in Blegoš, bolj na sever je kraljeval očak Triglav, na drugo stran pa smo videli dolgo belo verigo Karavank.

Naslonjeni na zidovje nove cerkvice, ki  je posvečena Sveti Trojici, smo si privoščili daljše lenarjenje in se nastavljali sončnim žarkom, ki so nas tako prijetno pomladno božali. Nazaj grede smo jo ubrali  kar naravnost proti jezeru, po drugi, krožni poti.  Na pašniku smo se še malo ustavili – sončni žarki so bili preveč vabljivi.
Pohod smo zaključili v bližnji točilnici ob klepetu in kavici.

Prispevek pripravil: Anton Rajh
Fotografije: Ivo Puhar

Oznake: Sveta Trojica