21. marec 2016, Mestna knjižnica Grosuplje

 Sedim v tišini.
Ptice in mesto spijo.
Noč je žametna,
Oblečena v topel veter.
Šla bi na sprehod …

Šla bi na srečanje s tišino,
ki ohranja čista spominjanja.

Sedim v tišini
in se ji predajam.

Glasno mi šepeta

Tišina, iskanje tišine v hrupnem svetu vsakdanjika, iskanje tišine, ki povezuje dve srci, tišine, ki je harmonija, ki pomirja, včasih pa je le praznina, to je rdeča nit skozi poezijo pesnice Vande Šega. Z literarnim večerom, ki mu je pesnica dala naslov Z besedo v pomlad, smo v Grosupljem počastili svetovni dan poezije.

Ta dan, ki je običajno tudi prvi dan pomladi – letos je zaradi prestopnega leta prišla že dan prej – so za dan, namenjen razmisleku o vseobsežnosti poetične besede pri Unescu razglasili že leta 1999.  Praznujejo ga v skoraj petdesetih državah po svetu in pri nas je bilo na ta dan možno v marsikaterem lokalu čaj ali kavo plačati z verzom.

V Grosupljem pa smo prisluhnili pesnici Vandi Šega, s katero se nismo srečali prvič in morda je bila prav zato lepa Koščakova soba napolnjena do zadnjega kotička.

Za začetek je pesnica povedala, kakšen je njen odnos do pomladi. Zanjo je to čudež vselej novega rojstva in zato njen najljubši letni čas. Svoje prispodobe, ki zrcalijo njeno dušo, sicer postavlja tudi v vsa druga obdobja, pogosto v čas zime, ki ji pomeni prispodobo miru in spokojnosti.

Ljubezen razume kot čustvo, ki naj skupaj s spoštovanjem preveva vse človekovo življenje, tako doma v družini kot v okolju, kjer človek dela in živi. O njenem razumevanju ljubezni med moškim in žensko pa največ povedo tile njeni verzi:

      Ljubiva se
      in več lot to –
      bodiva prijatelja.

Vanda Šega se je rodila  leta 1959 v podeželskem okolju Notranjske, blizu Cerknice. Po končani Pedagoški gimnaziji je nekaj časa poučevala, potem pa je študij nadaljevala na Višji upravni šoli v Ljubljani in nato še na Fakulteti za upravo.

V poeziji se je preizkusila že v gimnaziji, leta 1988 pa je izšla njena prva pesniška zbirka Skrhane sanje. Zanjo je prejela nagrado Jožeta Udoviča za pesniški prvenec. In že v tej zbirki je nedvoumno zapisala, da je ne zanimajo poetične novotarije. Piše iz sebe, iz svojih korenin, iz svojih izkušenj in … zase – še vedno.

Do sedaj je izdala deset pesniških zbirk, zbirko kratke proze, tik pred izidom pa je njen prvi roman Nikogaršnja.

Ciril Zlobec je kar nekajkrat zelo naklonjeno pisal o njeni poeziji in med drugim se mu je zapisalo, da je ta poezija zaradi zadržanega pričakovanja, blagega hrepenenja in sprijaznjenosti s tem, kaj je možno in realno pričakovati, tipično ženska poezija. Pesnica nam je pojasnila, da v njegovih očeh ta oznaka ni slabšalna, da je dejansko šlo za zavedanje prikrajšanosti moških za pristnost čustev in občutkov, ki jih poznajo ženske kot nosilke iskre novega življenja, kot matere. Da pa je hkrati tudi res, da moški, vzgojeni, da prikrivajo svoja čustva ali pa jih razglašajo naglas, težje razumejo tihi upor, krik in protest njene ali pa na sploh ženske poezije.

Posamezne sklope pogovora med pesnico Vando Šega in voditeljico Vido Curk so dopolnile pesmi, ki so jih prebirali pesnica sama pa tudi številni poslušalci: Franci Zorko, Rozi Fortuna, Pavla Raguž, Marija Samec in Ivo Puhar. Za glasbene predahe pa sta poskrbela mlada glasbenika, flavtistka Zala Kramar in kitarist Lenart Ulaga.

Prispevek pripravila: Vida Curk
Fotografije: Ivo Puhar in Franci Zorko

Oznake: svetovni dan poezije, Vanda Šega