Študijski skupini UTŽO za književnost in ruščino ter bralni klub se vsak konec študijskega leta odpravijo na zaključno ekskurzijo z vlakom. Letos smo si izbrali Polzelo.

V Grosupljem smo kupili povratne karte za Polzelo, v Ljubljani smo prestopili na vlak do Celja, v Celju pa na lokalni vlak do Polzele. Vožnja je trajala skoraj tri ure, pa je ob prijetnem klepetu hitro minila. Po kar strmi bližnjici smo se povzpeli do gradu. Pred kosilom smo si grad Komendo tudi ogledali. Prijazna vodička nas je popeljala skozi vse prostore in zbirke.

Kosilo smo imeli v Malteškem hramu, ki ima svoje prostore v pritličju. Prijalo nam je posedeti v hladu za debelimi zidovi starega gradu. Po kosilu smo se z vodičko odpravili na sprehod do župne cerkve svete Marjete, nato smo se vrnili pod grad in si v bližini pogledali muzej starih traktorjev. Sami smo se povzpeli še do gradu Šenek, kjer je danes dom starejših občanov, se sprehodili po parku eksotičnih starih dreves v okolici in lepem pušpanovem nasadu. Pred odhodom na železniško postajo pa smo še posedeli pod krošnjami mogočnih starih dreves v kavarni ob gradu. Petnajst minut do petih smo sedli na vlak do Celja, kjer smo presedli na prijetno ohlajen vlak pendolino, v Zidanem Mostu smo prestopili na vlak za Ljubljano, v Ljubljani pa nas je že čakal vlak za Grosuplje. Pet minut čez osmo uro zvečer smo bili že doma.

Polzela stoji ob pomembnem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih predelov celjske kotline s Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino, zato je bila poseljena že v rimski dobi. Srednjeveška doba je povezana s številnimi dvorci. Kraj so posebej zaznamovali malteški vitezi. V nedeljo, 16. junija, tri dni po našem izletu, je Polzelo in Goro Oljko obiskal veliki mojster malteškega viteškega reda Fra’ Giacomo dalla Torre. Grad Komenda je namreč bil najstarejša posest v lasti reda v Sloveniji.

Kdo so malteški vitezi?

Suvereni malteški viteški red, kot se s polnim imenom predstavljajo, imenujejo pa se tudi Ivanovci po svojem zavetniku Janezu Krstniku, so znani po svoji bolniški in karitativni dejavnosti. V drugi polovici 9. stoletja so trgovci iz Amalfija v južni Italiji z dovoljenjem egiptovskega kalifa v Jeruzalemu ustanovili hospic, v katerem so skrbeli predvsem za bolne trgovce in romarje v Sveto deželo. Hospic so sprva vodili benediktinci, leta 1080 pa je skrb zanje prevzela bratovščina sv. Janeza, ki jo je ustanovil brat Gerard. Gerard je bil verjetno benediktinski brat laik in predstojnik hospica. Kmalu potem, ko so zahodnoevropski kristjani v prvi križarski vojni leta 1099 osvojili Jeruzalem, je bratovščina sv. Janeza postala vojaški red in skrb za bolne zamenjala z vojskovanjem za obrambo Svete dežele. Novoustanovljeni red je 13. februarja 1113 s svojo bulo potrdil papež Pashal II.

Hospitalci in templarji, ki so bili ustanovljeni leta 1119, so postali najmočnejša krščanska organizacija v Sveti deželi. Red, katerega vojaki so preko oklepa nosili črno tuniko z belim križem, ki so jo prevzeli od benediktincev, se je kmalu izkazal v bitkah z muslimani.

Ko so muslimani leta 1187 ponovno osvojili Sveto deželo, so se malteški vitezi umaknili na Ciper, kjer so se vpletli v politične boje, zato so se morali preseliti na Rodos, od koder so jih pregnali Turki. Nazadnje so zatočišče našli na Malti, ki je bila takrat vazalna država španskega podkralja Sicilije. Leta 1798 jih je Napoleon pregnal tudi z Malte in od leta 1834 imajo svoj sedež v Rimu.

Red vzdržuje diplomatske odnose s približno sto državami, tudi s Slovenijo, ima lastne potne liste, svojo valuto malteški scudo, poštne znamke in celo avtomobilske registrske tablice. Veliki mojster reda ima status papeževega podkralja in papežu pomaga v mednarodni diplomaciji, njegove zahteve za pridobitev statusa suverena pa so za mnoge strokovnjake sporne.

V Sloveniji poznamo tri postojanke malteškega viteškega reda: v Komendi pri Kamniku, v Melju pri Mariboru in na Polzeli.

Ogledali smo si grad Komendo na vzpetini sredi Polzele, ki se omenja že 1170, od 1323 pa je bil v lasti malteškega viteškega reda, ki so ga posedovali skoraj 500 let. Potem so se lastniki pogosto menjavali, po drugi vojni pa so v njem naselili stanovalce, zato je grad propadal. Leta 2011 so z evropskimi sredstvi grad obnovili in oživili. V njem je knjižnica, glasbena šola, poročna dvorana, galerija, ohranjena horizontalna sušilnica hmelja, muzejska zbirka malteškega viteškega reda, spominska soba pesnice Neže Maurer in Malteški hram z gostinsko ponudbo, kjer smo imeli tudi kosilo.

Sredi kraja stoji župnijska cerkev svete Marjete. Stara romarska cerkev se prvič omenja leta 1255, s prihodom malteških vitezov je postala komendatorska cerkev. Večkrat so jo prezidali, jo barokizirali. Med letoma 1817 in 1819 je v to komendo prihajal France Prešeren na obiske k svojemu stricu Antonu Muhavcu, ki je bil tedaj župnik na Polzeli, zato je na zunanji steni gradu Komenda nad stopnicami vgrajena bronasta plaketa s portretom Franceta Prešerna.

V začetku 20. stoletja je arhitekt Jože Plečnik narisal načrte za novo cerkev. Oltarno steno predstavlja vitraž, ki se razmakne in sta obe cerkvi povezani.

Ogledali smo si tudi največjo zbirko traktorjev v Sloveniji, ki je last zbiratelja Ernesta Obermayerja. Več kot dvajset traktorjev ima in vsi so v voznem stanju.

Grad Šenek leži na položni vzpetini nad Polzelo. Omenja se že leta 1170 kot žovneška posest. Prvotni stolp je bil požgan, današnji Šenek pa je podkvaste oblike, baročno podobo so ji dali lastniki Pongratzi. Dvorec so obdali z lepim parkom, bogatim z eksotičnimi drevesi.

Prijetna družba 15 potnikov je stkala nove in utrdila stare prijateljske vezi, saj večji del skupine sestavljajo stalni popotniki na naših popotovanjih z vlakom. Bili smo zadovoljni. Dan ni bil preveč vroč. Ves čas je pihljal prijeten vetrič, vlaki, razen lokalnih, so bili udobni in prijetno hladni. Večina izletnikov je bila prvič v Polzeli in prijetno so bili presenečeni, da je to turistično mesto, ki ima kaj pokazati.   

Na gori Oljki nas je ves čas pozdravljala in vabila cerkev z dvema zvonikoma, vendar smo jo le gledali od daleč. Nekaj pa mora ostati še za naslednji obisk.

Zapisala Marija Samec

Fotografiral Franci Zorko

Oznake: cerkev sv. Marjete, grad Šenek, komenda, malteški vitezi, Plečnik, Polzela, Prešeren, zbirka traktorjev