Že 13. akademsko leto UTŽO Grosuplje se je začelo 3. oktobra 2016.
Za uvod in dobro voljo nam je zapel MePZ U3, ki ga vodita dirigentka Gabrijela Cedilnik in korepetitor Primož Cedilnik. Zapel nam je tri novi pesmi iz svojega sporeda: Slovenec sem – pesem Gustava Ipavca je za MePZ priredil Samo Vremšak, Je pa davi slanca pala – ljudsko narodno pesem je harmoniziral Matej Hubad, Prijatelji, ostanimo prijatelji – besedilo Marjana Stareta sta uglasbila Stanko in Vilko Avsenik, za MePZ pa jo je priredil Milan Kasesnik in Pesem Grosuplju, ki je že postala tudi »zaščitni znak« našega zbora – avtor besedila in glasbe je profesor Edvard Adamič.

Zdravje, zdravniki, zdravila  – so pogoste teme pogovorov v našem starostnem obdobju, zato smo bili veseli predavanja o razvoju in uporabi bioloških zdravil prof. dr. Boruta Štruklja, magistra farmacije, ki deluje kot izvedenec v Evropski farmakopeji, v skupini za farmacevtske biomolekule, ter pri evropski Agenciji za evalvacijo zdravil (EMEA). Je tudi svetovalec ministra za zdravje, soavtor več svetovnih patentnih prijav in enega patenta na področju transgenih rastlin, na katerem v Sloveniji spada med pionirje. Pred leti je aktivno sodeloval v razpravi o varnosti gensko spremenjenih rastlin.  V jesenskem obdobju bomo lahko poslušali še nekaj njegovih predavanj.

Vodja Andreja Smolič in njena pomočnica Dora Adamič sta uspeli pridobiti prostore in mentorje ter animatorje za delo UTŽO Grosuplje. Andreja Smolič je spregovorila o rednih programih, izrednih predavanjih in posebnih dogodkih, ki nas čakajo v letošnjem letu. Pred prireditvijo in po njej je potekal vpis v razpisane programe letošnjega šolskega leta.
Mentorica skupine za angleški jezik Katja Bricelj je delila z nami svoja razmišljanja o pomenu izobraževanja v tretjem življenjskem obdobju:
»Za današnji začetek novega akademskega leta nisem izbrala kakšne visoke literature, ampak mi je bilo všeč tole razmišljanje o SPOMINU. … Do zdaj je bilo govora o pozabljanju, zdaj pa raje spregovorimo o spominjanju. Pogosto nas preplavijo spomini. Odpremo album, srečamo sošolca, spomnimo se ljudi ali dogodkov iz preteklosti … to so naši osebni spomini. Spomini na starše, učitelje, na naše otroštvo, mladost … Ljudje, ki pripadajo naši preteklosti, so prav tako del nas, živijo v našem pogledu na svet, v naši identiteti, če to hočemo ali ne. Ustvarjajo iz nas osebe, kakršni smo danes. Prepoznavanje naših korenin nas spreminja. Počutimo se bolj resnični. Če veš, od kod prihajaš, se lažje odločiš, kam greš. Ne moremo razumeti odnosov, ki jih imamo z drugimi, če globoko ne razumemo, kako so naša življenja stkana skupaj v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vsi postajamo del drugega in vsak od nas je del nekoga.

Biti pozabljen, ker ne šteješ, je pogubno. To je družbeno izgnanstvo. Ko se nas spominjajo, nas cenijo in upoštevajo kot vse ostale, se počutimo vredne. Spominjanje pa je dobrodejno tudi za tistega, ki se spominja. Živeti v stanju izgube spomina in brez zgodovine je smrtonosno, ker ne vemo več, kdo smo.
Govorimo torej o osebnem spominu, a obstaja tudi družbeni spomin, ki živi v določenih prostorih, pokrajinah … Prazniki, rituali, zgodbe, običaji … to je dediščina, ki jo je vredno ohranjati. Ne nazadnje tudi hrana, ki je najbolj neposredna vez s kulturo. Hrana je cel svet čustev in rezultat postopnega razvoja. Najboljše jedi so vedno preživele. In tu je npr. moj osebni spomin na sladico moje mami, ki se ji je reklo Damenkapric, to je pita z gozdnimi jagodami (jo znam narediti, le da že težko pridem do toliko gozdnih jagod). Ampak idrijski žlikrofi ali gorenjski govnač, iz tega konca pa npr. kavla s krompirjem v Krvavi Peči (to je rumena koleraba) … Družbeni spomin je tudi jezik, ki je resnična umetnina človeške inteligence in so ga številni posamezniki ustvarjali stoletja. Slovenščina v splošni rabi postaja uboga, hkrati pa še žgoča polemika o dopustitvi angleščine na slovenskih fakultetah … Ali bi ne bilo bolje, ko bi se Slovenci spet počutili veliki in pomembni in verjeli vase, v svoje znanstvenike in predavatelje, ki bodo tako dobro predavali, da bodo k nam hodili tujci in se poleg tega še naučili slovenščine. Vse to je družbeni spomin.

Poznamo tudi kolektivni spomin. Kakšna stvar ni nikjer zapisana, pa vendar vsi vedo o tem vse. Ali pa narobe – nedavno so v Celju arheologi kopali pod tržnico in našli bunker iz druge svetovne vojne, za katerega nihče ni vedel, da je tam bil.
Govorimo pa lahko tudi o narodovem spominu, za Slovence v tem času tako zelo pomembnem. Pogosta politična floskula, naj se ne ukvarjamo s preteklostjo in se posvetimo prihodnosti, je lansirana neumnost. Če ne vemo resnice o svoji preteklosti, se ne bomo prav odločali za prihodnost. Narod je kot velika družina, dokler ni zaupanja, ne moremo zares napredovati.

In je tudi spomin civilizacij. Prav ta spomin, izgleda, povzroča hude težave Evropejcem. Kot bi na veliko pozabljali, kdo smo, katetre vrednote so bile tako težko in s hudimi žrtvami izbojevane za zahodnoevropski svet, da smo prestrašeni in nesamozavestni lahka tarča totalitarizmov vseh vrst.
Toda zdaj živimo v času, ko mečemo stvari proč. Česar ne potrebujemo, tega se znebimo. Preteklost je kot prtljaga, ki jo nosimo na svoji poti. Morda nosimo s seboj polno torbo neuporabnih in težkih stvari ali pa potujemo brez vsega in ne vemo, kam gremo. Lahko imamo lahek nahrbtnik, v katerem so bistvene stvari: hrana, pijača, spalna vreča, zemljevid, dnevnik in kompas.

Vsi tukaj zbrani smo že v letih, kot se temu reče. Sicer bi ne bili na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Zahodna družba, tudi naša, rada odriva starejše kot nepotrebne (to ravno ni pridobitev, o katerih sem prej govorila), velikokrat so pozabljeni, izgubijo pomen in veljavo ter zbledijo v našem spominu in v resničnem svetu. Če prosiš ljudi, naj povedo prvo besedo, ki jim pride na misel ob besedi starost, so to: Alzheimer, demenca, šibkost, senilnost … Govorili smo o spominu, in prav dejstvo, da nekateri ljudje »izginejo v pozabo svojega življenja«, da se o njih pri nas ne govori in ne snema filmov, nas še posebej opominja, kako pomembno se je spominjati.
Danes ima že vsaka stvar »spomin« – materiali za hlače, spominska pena za blazine in, seveda, računalniki. Tudi sami se včasih počutimo kot slaba imitacija računalnika. Skrbi nas, ker se ne moremo spomniti imen, telefonskih številk, po kaj smo šli v shrambo … Pa je to resničen spomin? Po mojem mnenju ne! Bistvo spomina ni v shranjevanju informacij, ampak v občutkih, ki jih ohranjamo, v pomenu, ki ga dajemo svojim spominom, ter v odnosih, ki ostajajo živi zato, ker se jih spominjamo. Sem to, kar se na tak način spominjam tega, kar se mi je zgodilo, ljudi, ki sem jih srečala, napak, ki sem jih naredila, in zmag, ki sem jih doživela.”

Spominjam se, torej sem.
Spominjati se pomeni živeti.
Po avtorju Pieru Ferruciju in drugih je razmišljala Katja Bricelj.

Zapisala: Marija Samec

Fotografije: Franci Zorko