Zaključni večer 5. sezone ciklusa Barve glasbe in besede 2017/2018

A SI ZA PLES?

Mestna knjižnica Grosuplje, atrij, 5. 7. 2018

Zaključni koncert 5. sezone ciklusa Barve glasbe in besede smo organizirali na prostem in jo naslovili A si za ples?, saj so glasbeniki poiskali klasično in sodobno plesno glasbo, recitatorji Mestne knjižnice Grosuplje in Univerze za tretje življenjsko obdobje Grosuplje: Katja Bricelj, Rozi Fortuna, Martin Oblak, Ivo Puhar, Marija Samec in Franci Zorko pa smo izbrali pesmi Nika Grafenauerja in Borisa A. Novaka. Kot voditeljski par sta se izkazala Katja Bricelj in Ivo Puhar.

Kaj je ples, je s pesmijo Nika Grafenauerja Ples razložila Katja Bricelj.

Ples je polet s perutnicami

gibov in sanj do neba,

pripet samo še s konicami

prstov na tla.

V prostoru zvrtinčen lebdi,

kakor sam vase uklet.

Okrog njegove osi

kroži svet.

Ples je v šum lahkokrilih tančic

mehko vtkan

in se kot iz zapredka samih meglic

izvija na dan.

V njem ravnovesje lovi

že stoletja –

lepota iz težnosti

in vnebovzetja.

Ples se je razvil spontano kot želja po svobodi gibanja in izražanju čustev. Je kultura posameznega naroda. Je umetnost, v kateri se prepleta usklajenost dveh ali več teles. Najstarejši slikovni zapisi o plesu segajo celo do 15 000 let nazaj. Nekoč je bil vezan na religijo in njene običaje, z razvojem kultur pa je postal še oblika zabave in način preživljanja prostega časa. Koreografije nekaterih plesov preteklosti, kot so alemanda (allemande), žiga (gigue), poloneza (polonaise), galiarda (galliard), pavana (pavane) ali gavota (gavotte), so danes že večinoma pozabljene. Njihove značilnosti se zrcalijo le še v skladbah klasičnih skladateljev. Danes bomo slišali sarabando (sarabande), kuranto (courante), menut (minuet) in mazurko (mazurka) iz zbirke Les Vendredis. Poslušali pa bomo tudi polko in valček, katere korake vsi poznamo, saj so del naše kulture.

Les Vendredis je zbirka 16 skladb za godalni kvartet, ki so bile izdane v dveh delih leta 1903 kot poklon znamenitim petkovim glasbenim večerom na dvorcu premožnega založnika Mitrofana Beljajeva (1836–1903) (Митрофан Петрович Беляев), velikega ljubitelja komorne glasbe in odličnega amaterskega violinista, dediča bogatega trgovca z lesom. Zbirko je uredil Nikolaj Rimski–Korsakov (1844–1914). Skladbe je izbral med številnimi, ki so jih našli med Beljajevo zapuščino po njegovi smrti. Ti znameniti petki so se začeli kot druženje amaterskih glasbenikov, ki so se navduševali nad igranjem v godalnem kvartetu in so trajali kar 20 let. Kmalu so postali center glasbenega življenja v Sankt Peterburgu in pritegnili pozornost številnih znanih in manj znanih skladateljev, ki so za to priložnost napisali številna nova dela v zahvalo za vso podporo in gostoljubje, ki so ga bili deležni pri Beljajevu.

Danes pogrešamo take mecene, ki bi s podporo umetnosti spodbujali ustvarjanje in hkrati nam omogočali uživanje ob novih mojstrovinah. A prav naši večeri se s podporo naše knjižnice približujejo temu idealu.

Pet plesnih skladb ruskih avtorjev je uvedel Natašin ples iz Tolstojevega romana Vojna in mir:

Nataša je vrgla ruto, s katero je bila ogrnjena, s sebe, skočila stričku naproti, uprla roke v boke, zganila z rameni in obstala.

Kje, kako in kdaj se je bila ta grofičica, gojenka francoske emigrantke, navzela tega duha iz ruskega zraka, ki ga je dihala? Od kod je jemala te gibe, ki bi jih morali razni pas de chole (pa de šal) že davno izpodriniti? Ali ta duh je bil prav tisti duh in ti gibi so bili prav tisti neposnemljivi, nenaučljivi ruski gibi, ki jih je striček pričakoval od nje. Brž ko se je ustopila in se slovesno, ponosno in hudomušno veselo nasmehnila, je prvi strah, ki je bil obšel Nikolaja in vse navzoče – strah, da česa ne bi napak storila – takoj minil in v očeh se je pokazalo občudovanje.

Napravila je ravno tisto, kar je bilo treba, kar je živelo v Anisji, v Anisjinem očetu, v njeni tetki in njeni materi in vobče v slehernem ruskem človeku.

Marija Samec je prebrani odlomek zaključila s stavkom v ruščini: Она сделала то самое и так точно, так вполне точно зделала все то, что было и в Анисье, и в отце Анисьи, и в тётке, и в матери, и во всяком пусском человеке.

M.ARS kvartet je zaigral pet skladb različnih avtorjev iz zbirke Les Vendredis, kar pomeni Ob petkih: Blumenfield: Serenade; Glazunov: Courante; Wihtol: Menuet; Lyadov: Mazurka in Sokolov, Glazunov, Lyadov: Polka.

Tri skladbe iz zbirke Stari dunajski plesi Fritza Kreislerja so nas popeljale na glasbeni Dunaj. Napisal jih je dunajski violinski virtuoz in skladatelj Fritz Kreisler (1875–1962), ki je bil eden najbolj iskanih mojstrov svojega časa. Kot skladatelj je najbolj znan po krajših skladbah za violino in klavir, ki so zaradi svoje priljubljenosti tako pri izvajalcih kot poslušalcih doživele številne priredbe za raznotere sestave. Med njimi so najbolj znane Liebesfreud (Ljubezensko veselje), Liebesleid (Ljubezenska bolečina) in Schön Rosmarin (Lepi rožmarin), ki so leta 1905 izšle pod skupnim imenom Stari dunajski plesi. Trem valčkom je skupna spevnost, polna stare dunajske očarljivosti in dunajskega duha.

Pesem Borisa A. Novaka Utrip srca sta kot učiteljica in učenec odrecitirala Rozi Fortuna in Martin Oblak.

Ritem je okvir svobode,

radost plesnega koraka.

In je veter ritem zraka

in valovi ritem vode.

Mali val, imenovan

tudi valček, pa je ples

najlepših korakov čez

svetla jezera dvoran.

Pesem je najmlajša hči

gibanja in glasbe:

čuj, kako skoz stih zveni

ritem večne preobrazbe!

Ritem je utrip srca,

ritem je srce sveta!

M.ARS kvartet je v program tega večera uvrstil tudi sodobnejše skladatelje. Astor Piazzolla (1921–1992) se je rodil v Buenos Airesu. S tangom se je srečal kot trinajstleten deček v New Yorku, kjer je odraščal. Po srečanju s Carlosom Gardelom, najpomembnejšo osebnostjo tango glasbe v prvi polovici 20. stoletja, ki je v njem prepoznal velik talent, se je vrnil v domovino. Tam je študiral kompozicijo pri Albertu Ginasteri, nato pa še v Parizu pri Nadji Boulanger. Študij pri njej mu je odprl nov pogled na tango. Osnoval je nov glasbeni stil, tango nuevo, ki je različica tradicionalnega argentinskega tanga, nadgrajena z elementi jazza, resne pa tudi zabavne glasbe. Po vrnitvi v Argentino je igral skoraj v vseh tamkajšnjih tango zasedbah, pisal in prirejal za njih glasbo in ustanovil svoj orkester. Zanj je leta 1956 napisal skladbo Tango Ballet. Sestavlja jo šest stavkov, v katerih Piazzolla eksperimentira z ekspresivnimi disonancami ter z nenadnimi spremembami v tempu, ritmih in tudi razpoloženjih, ki se hipno spremenijo iz ognjevitega plesa v čutno glasbo.

Nam pa je približal ta ples baletnik in koreograf Edvard Clug s svojo neponovljivo baletno predstavo Tango.

Franci Zorko je občuteno predstavil pesem Borisa A. Novaka Jaz in ti, ki se vsebinsko sklada z občutenjem, ki ga daje tango.

Jaz sem lih in ti si soda:

kadar se seštejeva, sva par brez para –

eden drugemu usoda.

Jaz sem ječa, ti svoboda

daj, odpri me, tvojim krilom bom omara –

jaz sem lih in ti si soda!

Jaz sem ogenj, ti si voda:

kadar se poljubiva, sva vroča para –

eden drugemu usoda.

Ta moj frak in tvoja zadnja moda:

kadar leževa, je vse to stara šara –

jaz sem lih in ti si soda!

Ti iz peska, jaz iz proda:

ko se ljubiva, sva čudežna obala –

eden drugemu usoda …

Meni tožba, tebi oda:

o razlika, srž ljubezenskega čara –

jaz sem lih in ti si soda,

eden drugemu usoda!

Tango je duša Argentine. Razvil se je konec 19. stoletja v revnejših četrtih Buenos Airesa in hitro preplavil ves svet. Tako njegovi gibi kot glasba povzemajo različne stile z več celin. K njegovi popularizaciji so veliko prispevali film in legendarni nastopi filmskih igralcev. Spomnimo se samo Ala Pacina v filmu Vonj po ženski iz leta 1992. Plesal je na skladbo Por una cabeza, ki jo je leta 1935 napisal argentinski skladatelj in pevec Carlos Gardel (1890–1935).

Carlos Gardel in Astor Piazzolla sta se srečala leta 1934. Gardel je bil tako navdušen nad mladim glasbenikom (bandoneonistom), da ga je povabil, da se mu pridruži na turneji, ki jo je imel s svojim orkestrom. Na Piazzollovo srečo ga njegov oče ni pustil, da se jim pridruži, saj je menil, da je Astor še premlad. Gardel in celoten njegov orkester so namreč na tej turneji leta 1935 umrli v letalski nesreči.

Preden so zaigrali skladbo Carlosa Gardela Por una cabeza, je Rozi Fortuna recitirala pesem Alfreda Le Pera: Za dolžino glave (Por una cabeza).

Samo za dolžino glave

čistokrvnega dirkaškega žrebca,

ki je pred ciljem

upočasnil in izgubil.

In kot da bi mi

čez hrbet rekel:

“Ne pozabi, brat,

veš, da ti ni treba staviti.”

Samo za dolžino glave,

na prvi pogled me je obšla ljubezen

do te kokete.

Ta nasmejana ženska

s svojim nasmehom potrjuje

ljubezen, ki je lažna.

Ona sežiga vse moje pretekle ljubezni

v plamenu bakle.

REFREN

Samo za dolžino glave.

Vse norosti!

Njene ustnice, ki ljubijo,

brišejo žalost,

odpravljajo grenkobo.

Za dolžino ene glave.

Če me je pozabila,

je nepomembno, če izgubim

življenje tisočkrat.

Zakaj naj še živim?

Koliko razočaranja

za dolžino ene glave.

Prisegel sem tisočkrat,

da ne bom več stavil.

Ampak, če en sam pogled

pomaga, da vse pozabim,

te vroče ustnice

želim ponovno poljubiti.

Končal sem z dirkami.

Nič več iger na srečo.

Ne želim gledati

še enega tesnega konca dirke.

Ampak, če je neka žrebica

v nedeljo vredna moje stave,

bom vložil vse.

Kaj drugega lahko naredim!

Za konec pa so zaigrali še skladbo domačina, našega prijatelja Edvarda Adamiča, dolgoletnega prvega violončelista Orkestra Slovenske filharmonije. Pred petimi leti je našim glasbenikom prinesel skladbo, ki je do sedaj v okviru glasbeno literarnih večerov niso mogli uvrstiti v program, ker so programske smernice zahtevale drugačno glasbo. Ta večer plesne glasbe pa je bil kot nalašč pravi čas za njegovo Polko za vas. Katja Bricelj je pozvala gledalce, naj tudi zaplešejo in nekaj parov se je opogumilo in zaplesalo.

Vremenska napoved ni bila ravno naklonjena prireditvi na prostem, vendar kljub oblačnemu nebu nas dež ni pregnal. Odlični glasbeniki so nam pričarali čudovit svet plesnih skladb iz različnih zgodovinskih obdobij do sodobnega časa.

V letošnjem letu smo naše večere posvetili ženski, za naslednje leto pa je violončelist Martin Sikur napovedal, da bo tema v glasbi in besedi »moški«.