V četrtek, 27. februarja 2020 je bilo naše zadnje srečanje in upam, da ne poslednje. Bilo je izjemno navdihujoče, kot da bi slutili kaj prinašajo sledeči tedni.
Z gospodom Ferdinandom Šerbeljem smo obiskali dve izjemni baročni celostni umetnini, ki ju premore Ljubljana: Semeniško knjižnico in stolnico sv.Nikolaja.
Javna semeniška knjižnica je bila prva znanstvena knjižnica na Slovenskem, ustanovljena leta 1701 na pobudo ljubljanskih izobražencev Akademije operozov. Hrani več kot sedem tisoč knjig.
Čudovite freske na stropu knjižnice je naslikal Giulio Quaglio (1668-1751) v svojem drugem obdobju delovanja v Ljubljani poleti 1721, ko je končeval delo tudi v stolnici. Posebno doživetje je bilo slediti predstavitev gospoda Šerbelja, ki zna opozoriti ne le na vsebinske podatke, presenetljivo zna razložiti pomen mnogih detajlov, ki največkrat ostajajo spregledani. Opozoril je na osrednjo osebo freske na stropu, ki predstavlja sveto Modrost, ob njej pa personifikacije Vere, Upanja in Ljubezni. Na belini stropa pa angel z odprto knjigo kaže latinski napis: »Ljubi Gospoda, svojega Boga in svojega bližnjega« Osrednjo skupino obdajajo na naslikani arhitekturi sedeči štirje cerkveni očetje in štirje srednjeveški pisatelji, vsak s svojim prepoznavnim atributom.
Freske so odlično ohranjene, saj so tam vedno študirali le podnevi in nikoli ob svečah.
Pomembne so tudi baročne rezbarjene knjižne omare iz hrastovega lesa, delo je podpisal Jos.Wer. 1725, danes velja, da je to bil Josip Bergant, oče slikarja Fortunata Berganta.

Polni vtisov smo se veselili še doživetja baročne umetnosti v stolnici sv.Nikolaja, ki je, kot že omenjeno, ena najbolj dragocenih zgradb tega obdobja ne le Ljubljane, ampak tudi širšega evropskega prostora. Ob vstopu so nas objeli zvoki baročne glasbe Vivaldija in Tartinija za violončelo in orgle. Prav dan pred našim srečanjem je ves svet proslavljal 250-letnico smrti Giuseppeja Tartinija (1692-1770) Zazvenela je njegova Sarabanda, potem pa 2.stavek iz koncerta Antonia Vivaldija (1678–1741). Glasba, ki izvira iz istega časa in okolja, kot gradnja in poslikava katedrale, je ustvarila prav čarobno vzdušje za doživljanje celostne umetnine, kot nam jo je z globokim osebnim prepričanjem približal gospod Ferdinand Šerbelj.
Najmočnejši vtis naredijo kolosalne Quaglieve freske, katerih prvi del je nastajal od 1703 do 1706 – najprej prezbiterij in strop ladje, drugi del pa 1721 do 1723, ko je mojster skupaj s sinom Rafaelom in pomočniki freskiral stene in strope kapel. Dragocen del baročne stolnice so tudi kipi, med njimi še posebej dva angela Francesca Robbe, v glavnem oltarju pa nedavno restavrirana slika Sv.Nikolaja, delo Pietra Liberija, ki je nastala že 1674-75 za takrat novi prezbiterij stare stolnice.
Umetnine baroka dopolnjujejo stvaritve sledečih obdobij. Gospod Šerbelj nas je posebej opozoril na izjemno simbiozo stilov vseh umetnin v stolnici, ki so nastajale tudi po baroku: preko slik in fresk Mateja Langusa (1792-1855) iz 19.stoletja do vitrajev in slik Staneta Kregarja (1905-1973), poznih del baročno navsahnjenega Jožeta Plečnika (1872–1957) in izjemnega Križevega pota Franceta Goršeta (1897-1986), treh naših izjemnih umetnikov 20.stoletja.
Za to lepo druženje se moramo na prvem mestu zahvaliti gospodu Ferdinandu Šerbelju, gospodu Romanu Starcu, župniku stolnice, ki nam je omogočil ta obisk, sestri Mateji Demšar, ki skrbi za Semeniško knjižnico in nazadnje tudi čelistu Ediju Majaronu ter organistu Gregorju Klančniku, vodji stolniške glasbe.
Doživetje tega dopoldneva nas navdaja z upanjem, da bomo prej ko slej nadaljevali naša druženja z zakladi umetnosti, ki jih je v naši deželi izjemno veliko.

Vodja odseka za zgodovino umetnosti UTŽO Grosuplje
Agata Freyer