Kršičevec, naš tokratni cilj, z 1091 m. n.m.v, leži na vzhodnem robu Javornikov.
Vremenarji so na dan pohoda napovedali burjo do 120 km/h, kar je nekatere prestrašilo, a nekaj se nas je kljub temu opogumilo.
Avtocesto Ljubljana – Koper smo zapustili v Postojni in nadaljevali v smeri Pivke. Ker nam “mašine” ne delajo brez poživila, smo se ustavili v prijetni kavarni in okrepčali z dobro kavico.

Nadaljevali smo proti Knežaku, v vasi Parje pa zavili levo proti Jurščam. Avtomobile smo pustili pri NOB spomeniku, se dobro odeli v šale, kape, rokavice in jo mahnili proti vrhu.
Že po nekaj metrih hoje smo ugotovili, da pot ne bo lahka. Burja je neusmiljeno brila in prenašala ledene snežinke, ki so nas zbadale v lica, oči so se solzile, jemalo nam je sapo. Premražena lisička je zbegano tekla pred nami, bila je videti tako sestradana, da smo se spraševali, če bo sploh preživela letošnjo zimo. Nazadnje ji je uspelo zavleči se v bližnjo skladovnico drv. Za trenutek nas je zamikalo, da bi se morda vrnili in skrili nekam na toplo, a se nismo vdali. Sprva smo hodili po kolovozu, mimo pašnikov, dobro zavarovanih z električnimi pastirji. Ob tem smo se s strahom zavedli, da smo vstopili v območje medvedov in volkov. Ob poti je čreda govedi nemo zrla v nas, premražene pohodnike. Kam rinejo bedaki v takem vremenu, so se najbrž spraševale bele, dobro rejene in s toplimi kožuhi odete kravice in bikci. Tu vzrejajo govedo mesnega tipa francoske pasme charolais in limuzin, ki je prilagojena življenju na prostem v težkih pogojih, tudi pozimi.
Kolovoz se je kar naenkrat izgubil v zametih snega, zato smo se nekaj časa vzpenjali po brezpotju. A smo kmalu prilezli do široke gozdne poti in našli odcep na pravo, markirano planinsko stezo proti vrhu.

Ob poti smo se ustavili in fotografirali pri znamenitem šopku štirinajstih lip, ki rastejo iz enega debla.
Vzpon ni bil prestrm, sneg na stezi je bil že nekoliko shojen, drevesa so nam nudila zavetje pred vetrom. Tako smo brez posebnega napora prišli do klopce, od koder se je odprl pogled proti notranjskemu in primorskemu hribovju. Na čistini je burja spet pokazala zobe, tako da smo si privoščili le malo medicine za gretje in pogum, počivali pa nismo.

Nekaj metrov višje smo ugledali skalo z markacijo in označeno smerjo. Do našega vrha naj bi bilo še 20 minut hoje. Toda poti tu ni bilo videti, le visoki zameti in vedno močnejši veter, ki je trgal ledene zaplate snega s tal in jih prenašal naokrog. Nekaj deklet je obupalo in se obrnilo nazaj v dolino. A naš vodič in najbolj pogumni se nismo vdali.

Na vrh je treba priti, pa naj bo še tako težko. Tone je utiral pot, ostali pa čim bolj natančno sledili njegovim stopinjam. Ponekod smo se do pasu vdrli v sneg. Na drevesu ob poti visi tabla z napisom “ni greha” in označeno višino 1000 m.

Ampak na greh niti pomislili nismo, le na preostalih 91 m višinske, ki nas je še ločilo od vrha. Nazadnje smo le prigazili do vrha in razgledišča. Toda prav dolgo tam gori nismo postavali, saj smo se le s težavo upirali močnim sunkom burje. Na hitro smo se razgledali proti Nanosu, Vremščici, Alpam, Slavniku. Ob lepem vremenu bi videli še dalj. S premrzlimi prsti smo naredili nekaj posnetkov za dokaz in jo, kar se da urno, mahnili nazaj v dolino.
Malo pred vasjo smo ob ustavili ob breznu jame Ravnica. Gre za kraško jamo, globoko 30 m, v katero so v preteklosti odvrgli preko 2000 kubičnih metrov odpadkov. Sedaj z evropskimi sredstvi in težko mehanizacijo jamo čistijo.
Ob vrnitvi v vas smo se v kmečki gostilni pridružili ostalim pohodnicam, ki so se že veselo grele s toplim čajem in kuhanim vinom.

Gospodinja nam je ponudila domače kosilo, jelenove ali košutine (ni vedela točno od koga so, ni gledala pod rep) zrezke v omaki s polento. Dobro smo se najedli in poklepetali s prijetno gospodinjo, ki je vedela dosti zanimivega povedati o vasi Juršče in njeni okolici.

Povabila nas je, da se vrnemo spomladi, ko bo topleje in travniki gosto posejani s cvetjem. Obljubili smo, da zagotovo pridemo.
Burja nam ni prišla do živega in preživeli smo lep dan. Na koncu se spominjamo samo lepih stvari.

Zapisala Stanka Vidrih

Fotografirali: Anton Rajh, Ivanka Mrak in Ivo Puhar